8. mar. 2017

Headshot (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Že tistihmal nisem povsem razumel navdušenja občinstva nad indonezijskim pretepaško-streljaškim akcionerjem Serbuan maut oz. The Raid: Redemption (2011) in njegovim nadaljevanjem The Raid 2: Berandal (2014) valižanskega režiserja Garetha Evansa (poročenega z Indonezijko in do predlani živečega v tamkajšnji prestolnici). Gre za lokalno, z azijsko specifiko obarvano, tradicionalno zgodbo? Ne, pač pa za nizkoproračunsko imitacijo ameriških žanrskih kánonov ali v najboljšem primeru mešanico obeh kultur, nekakšno pokončno umirajočo bruslijevsko bang-bum-pretepačino, odvijajočo se na omejeni urbani lokaciji. Priznam, koreografije borilnih sekvenc so solidne in tudi z visceralnostjo niso varčevali (četudi brez zgodbe oz. zunaj vsakršnega konteksta); zlahka si predstavljam slinjenje mlajših najstnikov in manj zahtevnih gledalcev akcijskega popkorna. Samo naj jim bo jasno, da tudi indonezijska (oz. jugovzhodno-azijska) mešanica borilnih veščin silat nima za burek proti legendi po imenu Bruce Lee (1940—1973), ki je povečini bolje in spretneje prikazal vse to (in še več) že pred pol stoletja; ali pa pozneje Jet Li in drugi nasledniki filmskega deljenja letečih brc. Je tozadevno zahodnjaško-indonezijska filmografija prikazala kaj drugačnega, novega, inovativnega? Niti ne. Enolična repetitivnost krvavih natepaško-balističnih prevračanj kozolcev je bila bolj podobna množici generičnih hitroprstnikov na igralnih konzolah, kjer se digitalni liki v vedno vnovičnih preizkušnjah skozi navale sovragov prebijajo na vse zahtevnejše stopnje, do končnega obračuna z glavnim zlikovcem. A vseeno so bili umotvori kot Puteri Gunung Ledang (2004) in zgoraj omenjena Racija (2011) nadvse uspešni in so za nekaj časa močno pritegnili pozornost filmske javnosti. Takisto so ustoličili indonezijskega borilno veščega glumača Ika Uwaisa, s komer se ponaša tudi najnovejša kozja molitvica stalnega režisersko-scenarističnega dvojca Kima Stamboela in Tima Tjahjanta (Macabre, Killers), ki se ju iz neznanega razloga drži vzdevek 'The Mo Brothers', čeprav nista brata in nimata zveze z zlogom 'Mo' (kot v movies ali kaj). Iko Qorny Uwais naj bi Evansa, ki je nekoč snemal dokumentarec o tradiciji silata, navdušil s svojo karizmo, sočutnostjo in simpatetičnim videzom (za akcijskega junaka), zato mu je kojci namenil vodilno vlogo in ga hipoma povzdignil v lokalnega zvezdnika indo-pretepačin.
To, kar je za Terminatorja Terminator 2: Judgement Day, za Aliena pa Aliens, je The Raid 2 za The Raid. Še boljši, še večji, še bolj brutalen, še bolj nor in še bolj dih vzemajoč. Če mi v zadnjih letih najdete boljši akcijsko pretepaški film, vam bom čestital. To je ultimativna mešanica Johna Wooja in Sama Peckinpaha, ki jo Gareth Evans, tudi avtor enke, režira tako zelo dinamično, živahno in z guštom, da mu komaj sledimo. Vrhunski film, res. Dolg dve uri in pol, narejen pa tako, da mine kot bi trenil. Zaradi vseh mogočih akcij in pretepanja seveda. —Iztok

Saj razumem grešno zadovoljstvo in obešenjaško strast do cenene revolveraško kaskaderske žnj-produkcije, tudi v zlatih časih hongkonških klasik je bilo podobno (da pozneje o Čaku Norisu in Še-en Hlodu Kondomu ne govorimo), vendar res ne vem, nad čim konkretno naj bi se še leta 2017 navduševali. Gotovo ne nad shakespearskim performansom in umetelnostjo karakterizacije, saj tega pač nihče ne pričakuje. Tudi ne nad posebej inovativno zgodbo ali pretresljivimi tematskimi in psihosocialnimi poudarki, saj tudi o tem ni ne duha ne sluha. V takih filmih preprosto iščemo dobro akcijo: surovo uprizorjeno fizično borbo stare šole z zanimivo koreografijo in eksotičnimi prizorišči. Po možnosti precizno posneto in zmontirano v svež, nepretenciozen ter gledljiv žanrski unikum z všečnim, poistovetljivim osrednjim slaboritnikom. Nekaj primerov: neprizanesljivi prvi Taken (2008) z Liamom, brutalni stripovsko urbani Dredd (2012) s Karlom ali predlanskoletni spretno stilizirani (prvi) John Wick (2014) s Keanujem — vsi kratkočasni in vizualno fantastični akcionerji z dobro artikuliranimi protagonisti.

'Headshot' was directed by Timo Tjahjanto and Kimo Stamboel, known as the Mo Brothers, who had never directed an action film before. Timo wrote the storyline in 2 and a half weeks and claimed that "it may be the fastest story I've ever produced." —Wikipedia

Strel v glavo bratov Mo je bolj (mimo)strel v koleno in največja ironija je ta, da celo po goli tehnično-vizualni plati močno zaostaja za marsikaterim veliko starejšim filmom. Moteče tresoča kamera, nedomiselna krvava soočenja in scenografija, duhamorna glasbena in zvočna kulisa ter zmedena montaža — da o ridikulozno klišejski kvazi-bourne-identity zgodbi in hipne pozabe vrednih likih ne govorimo. (Namig na Ishmaela v slovitem Moby Dicku je povsem zunaj konteksta.) Za nameček slednji iz nekega razloga (bling bling, masovno zahodnjaško tržišče) izdavijo del dialogov v polomljeni angleščini (bodisi nekateri liki nekaj časa govorijo angleško ali pa uporabljajo posamične angleške besede), kar pripovedno še bolj razbije že tako nedosledno, smešno predvidljivo in na kar dve uri razvlečeno zgodbo. Izognite se mu, razen če ste res strastni oboževalci Ika Uwaisa in stereotipnih rad-bi-bil-oldboy kungfujščin s prikazom nasilja zavoljo samega nasilja.

2 komentarja:

  1. Fun fact. Iko Uwais (in še nekdo iz filmov The Raid) je imel cameo vlogico v Star Wars: The Force Awakens. Sicer se je še prej govorilo, da bosta sodelovala pri filmu kot koreografa akcijskih prizorov, toda tega med filmom resnici na ljubo ni bilo opaziti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Aha, saj res se mi je zdelo, da sem še nekje zasledil njegovo ime. Saj fant je pravzaprav gledljiv in simpatičen, tudi tepsti se zna, ampak to (vsaj pri meni) še ne naredi dobrega ali vsaj solidnega filma, žal.

    OdgovoriIzbriši