29. mar. 2017

Kōkaku Kidōtai /Ghost in the Shell (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●●

Ne govorim o aktualnem igranem rimejku s Scarlett Johansson, temveč o legendarnem animiranem izvirniku japonskega režiserja Mamoruja Oshiija (po scenariju Kazunorija Itā), posnetem po istoimenski manga seriji iz leta 1989/90 avtorja Masamuneja Shirowa (s pravim imenom Masanori Ota). Po skoraj devetih letih bloganja se spodobi, da kaj zapišem o najboljšem tovrstnem umotvoru, kar so jih kdaj narisali (vključno s sicer neprekosljivimi mojstrovinami Hajaa Mijazakija) — v napetem pričakovanju filma režiserja Ruperta Sandersa, ki ga bo prav te dni zaneslo tudi v naše kinematografe in do katerega imam zmerna (beri: skromna) pričakovanja. Morda bom pa (prav zato) presenečen.

Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. —Sveto pismo, 1 Kor 13


Manga in anime, ki ju je navdihnil traktat Arthurja Koestlerja Duh v stroju iz leta 1967, se bržčas napajata pri distopičnih premisah literature kiberpanka ter njenih zahodnjaških avtorjih kot Philip K. Dick (Do Androids Dream of Electric Sheep?, The Minority Report, A Scanner Darkly, We Can Remember It for You Wholesale) ter William Gibson (Neuromancer). Tehno-futuristična zgodba spremlja majorko Motoko Kusanagi in agente posebne enote Sekcija 9 (njena redna sodelavca sta specialist z robotskimi očmi Batou ter nekdanji policist in voznik oklepnika Togusa), ki v visokotehnološki metropoli New Port City preiskuje teroristične vdore hekerjev, povezane s sumljivimi političnimi in diplomatskimi dejavnostmi neobvladljivega sveta vplivnih korporacij (še en značilen žanrski motiv, upodobljen že v Osmem potniku Ridleyja Scotta). Človek je obvladal tehnologijo do te mere, da z umetnimi podaljški telesa in s kibernetskimi vsadki povezuje um v vseprisotno digitalno omrežje (poznejša Matrica bratov Wachowski se seveda v marsičem zgleduje po animiranki in nekatere njene motive tudi odkrito kopira), kibermožgani pa mu omogočajo brezsnovno navzočnost v informacijskih spletih. Vendar ima ta paradigma sveta prihodnosti tudi svojo šibko točko: vanje je mogoče vdreti in po želji programirati zavest imetnika (od tod naslovna premisa o zavesti oz. "duhu", ujetem v sintetični oklep telesa), mu vsaditi konstruirane spomine ter tako vplivati na njegovo identiteto, motivacijo in obnašanje; ali pa prek običajnih ljudi (kakršen je nesrečni smetar) prodreti do umov pomembnih javnih uslužbencev. Prav to počne neotipljivi, izmuzljivi heker Lutkar (Puppet Master), na neki način povezan s tajnim "Projektom 2501" zunanjega ministrstva in vladnimi eksperimenti industrijske špijonaže. Gre za umetno inteligenco, ki se je ozavestila in se podobno kot majorka Kusanagi sprašuje o lastnem smislu in poslanstvu? Kibernetični um želi izkusiti minljivost in ker je v robotsko telo majorke vsajena zavest, ki je bila nekoč človeška, se skuša Lutkar trajno povezati z duhom smrtnika. Ali novo umetno življenje, kombinacija zavesti Lutkarja in majorke, morda predstavlja vrhunec evolucije ter prihodnost človeštva?



Ne le, da je tedanja kompleksna mednarodna koprodukcija predstavljala osupljivo podrobno vizualno in pripovedno doživetje (digitalno generirana animacija oz. DGA je mešanica klasične risbe in zgodnjih CGI vložkov), temveč prinaša tematsko in sporočilno prelomno izkušnjo, kakršne v animejih nismo videli dotlej in tudi ne poslej. Čemu podobnemu se je pri filmih približal le še kultni Blade Runner (1982), s katerim si delita pomenljive dileme sintetičnega življenja ter vprašanja o identiteti in definiciji človeškosti — in od koder tudi Oshiijev anime zajema nekatere pomembne poudarke, denimo obstoj dolgotrajnih spominov kot znak organskega življenja. (V režiserjevi različici Iztrebljevalca je v epilogu posebej pomenljiv prizor origami samoroga, s katerim detektiv Gaff sporoča Deckardu, da ve za njegove skrivne sanje; te so torej umetno vsajeni kibernetični spomini in potemtakem je Deckard tudi sam replikant. Zanimiva nadaljnja implikacija tega je vprašanje, ali je nemara replikant tudi Gaff — in še kdo drug?)

Filozofske teme, ki se jih loteva Duh v školjki (boljši izraz bi bil 'lupina' ali 'oklep'), so večne dileme nesmrtne dediščine prvakov znanstvene fantastike: kaj pomeni biti človek, biti živ? Ali človekovo sebstvo in spolno identiteto določa njegovo telo? (Zdi se, da se majorka ne zaveda seksualne dimenzije in erotične plati golega telesa, medtem ko si njen kibernetično izboljšani prijatelj Batou takih vprašanj niti ne zastavlja in v njej vidi nedvomno žensko sodelavko.) V svetu prihodnosti spolno razmnoževanje zamenja mehanska reprodukcija, človekova subjektivnost pa je spremenljiva in nezanesljiva, saj jo včasih določa sintetična zavest ali v digitalno matrico integrirani organski um. Kje je torej meja med pristnim in umetnim življenjem — če ta razlika sploh še obstaja? In kaj je resničnost, če slednjo določajo zgolj čutni vtisi, ki so lahko tudi umetno vsajeni v zavest? (Platonovo 'analogijo o jami' pozneje kot izhodišče prav tako uporabi film Matrica.)



Dilema majorke Kusanagi o "duhu v školjki" (večkrat simbolno upodobljena z motivom zrcalnega odseva) je ontološko vprašanje o samostojnem obstoju sebstva (duše), ki opredeljuje človeka in določa njegovo posamično /spolno identiteto. (V uvodu na pripombo Batouja o "šumu v njenem umu" majorka cinično odgovori: "Tisti čas v mesecu je," četudi humanoidno telo kiborga nima funkcije menstrualnega ciklusa.) Kartezijanski dualizem oz. metafizična dihotomija uma in telesa (oz. teologije in fizike) racionalista Renéja Descartesa govori o človeku kot fizičnem, mehanskem bitju. Razum in posledično zavest (duša) nista del materialnega telesa, temveč prek žleze epifize v zadnjem delu velikih možganov le komunicirata z njim. Človek brez katere od svojih okončin ali amputiranega dela telesa je še vedno človek; njegova duša pa je enovita in nedeljiva. Resnično vprašanje je torej narava vezi med duhom in telesom: ali jo lahko generira in vzdržuje tudi v procesu množične proizvodnje ustvarjen "organizem"? Koliko individualnosti je sploh v njem? (V nekem prizoru mesto simbolično preleti orjaško letalo, katerega temna silhueta je podobna živemu ptiču; v drugem pa si junakinja ogleduje mestne odplake, polne zavrženih mehanizmov in odsluženih naprav. V naslednjem kadru se v dvojni ekspoziciji prekrijejo odsevi izložbenih lutk in mimoidočih ljudi, kar spomni na prizor obupanega teka replikantke Zhore skozi stekla vitrin v Iztrebljevalcu. Spet v naslednjem si Motoko v dežju ogleduje stare plakate na nekem zidu, brezkončne identične kopije drug drugega.) Majorka se počuti kot človek le zato, ker tako ravnajo z njo; sprašuje se, ali lahko tudi telo kiborga generira zavest, ki je enakovredna človeški. V nasprotju z njo ima Lutkar bolj dodelana stališča o svojem obstoju in smislu, saj se definicija človeškosti vztrajno upira enostranskim razlagam: biološka zasnova življenja se nenehno spreminja, ima napake in pozna princip samožrtvovanja. Majorka Motoko Kusanagi se je v finalnem spopadu pripravljena celo odpovedati fizičnemu telesu (do katerega nima veliko spoštovanja), da bi njena zavest lahko doživela preporod in preobrazbo v nekaj dragocenejšega, popolnejšega in razvojno višjega. (Podobno kot pozneje Neo "umre" in se v razsvetljeni podobi "digitalnega angela" vnovič rodi v Matrici.)

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Ob vseh ganljivih eksistenčnih vprašanjih ne moremo tudi mimo briljantne glasbene podlage (danes 59-letnega) japonskega skladatelja Kenjija Kawaija, ki je v hipnotično vokalno skladbo združil harmonično večglasje bolgarske ljudske pesmi in tradicionalne motive svoje domovine v starodavni japonščini. Poročna tematika zborovske melodije (Making of a Cyborg) v uvodu simbolizira tovarniško spojitev zavesti majorke in njenega robotskega telesa, pozneje pa združitev njenega človeškega uma in napredne umetne inteligence "Projekta 2501". Kawai je poskrbel za nepozabno, presunljivo glasbeno doživetje, ki s kontrastom med vtisom človeškosti ter slutjo nečesa novega in nerazumljivega fantastično zaokroži vprašanja o najglobljem smislu obstoja.

Zapuščina te čistokrvne animejske klasike je neskončna in še vedno traja. V novem tisočletju je zaplodila računalniško animirano nadaljevanje Ghost in the Shell 2: Innocence (2004) režiserja Mamoruja Oshiija, veliko pozneje mu je sledil še celovečerni Ghost in the Shell: The New Movie (2015) Kazuchike Kiseja in Kazuya Nomure; razen tega so rižojedi producirali tudi obsežno animejsko serijo Ghost in the Shell: Stand Alone Complex (2002—2005), katere derivat je še en televizijski celovečerec Stand Alone Complex: Solid State Society (2006), da ne govorimo o računalniških igrah (Ghost in the Shell: Stand Alone Complex za PS2 in za PSP, Ghost in the Shell: First Assault — Stand Alone Complex Online) ter številnih knjižnih in stripovskih izpeljavah. Kar pa zadeva filme: istega leta kot Duh v školjki sta izšla tako ridikulozni Johnny Mnemonic (1995) režiserja Roberta Longa (ki poslej ni posnel ničesar več) kot tudi odlični Strange Days (1995) Kathryn Bigelow. Prvemu se za vsako ceno izognite in si vsekakor oglejte drugega. Ali pa namesto tega pobrskajte med fosilnimi, opuščenimi računalniškimi igrami, in si naložite za današnje razmere smešno zastarelo FRP/strateško-akcijsko streljačino Deus Ex tvrdke Ion Storm in založbe Eidos Interactive: nekaj najboljšega, česar smo bili deležni ljubitelji kompleksnih, inteligentno zasnovanih, interaktivnih kiberpankovskih svetov — morda celo najbolj dovršena igra vseh časov.

2 komentarja:

  1. Modri drozg28. 04. 17 15:57

    Odlično umetniško delo. Vse, kar bi hotel povedati, si že mojstrsko napisal.
    Kljub temu da je film fikcija, pa po mojem mnenju zelo dobro predstavlja bližjo prihodnost, ko bo simbiotska združitev ljudi z računalniki/mašinami praktično neizbežna. To ne vidim kot nekaj slabega, ravno obratno; ljudje smo vedno rade volje sprejemali nove tehnologije (npr pametni telefon ki ga imamo praktično že implementiranega na roki ;) )Verjetno bomo takrat tudi že imeli kvantne računalnike, kdo ve;), ter odkrivali pomembnost raznih nevtrino delcev, kvarkov, osnovnih delcev ala higgsov bozon z dotičnimi računalniki, s katerimi bomo lahko potrdili ali odvrgli možnost paralelnih vesolij, izvor temne gravitacije itd. Seveda so to le moje misli, le upam lahko, da bo z Zemljo še naslednjih nekaj desetletij vse vredu ter da ne bomo zaradi lastne malomarnosti (vojne, onesnažnje) uničili same sebe.

    Me je pa film spomnil na slavno gaming sago Metal gear, ki je ravno tako nastala izpod rok japonskih ustvarjalcev. Kostumi, ikonična orožja ter zaključni obračun majorke s tankom so praktično tako podobni tistim iz te cineastične igralske mojstrovine :)

    Drugače pa: Wow Filmoljub zelo dobro napisano. Keep it up, proud of you. Še veliko mojstrskih recenzij te želim. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, hvala. :) Se trudim še naprej. Predvsem pa pišem tisto in tako, kakor tudi res mislim.

    OdgovoriIzbriši