16. mar. 2017

Office Christmas Party (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Vem, da ni ravno čas božiča in praznična sezona daril; ampak do zdaj je bilo pač treba počakati, da se je zadeva v spodobni kakovosti pojavila na hudourniških spletnih prostranstvih. Ne, nimam slabe vesti in kakršnihkoli zadržkov: takega filma ne bi šel gledat v kino ali zanj plačal, četudi bi bil zadnji, ki bi ga bilo moč videti. Komedijo Božična žurka v pisarni režiserjev Josha Gordona in Willa Specka (skupaj sta zagrešila še Blades of Glory in nazadnje The Switch, od koder tudi tokrat prihajata obe največji glumaški imeni Jason Bateman in Jennifer Aniston, predtem soigralca še v franšizi Kako se znebiti šefa) ter izpod večjega števila scenarističnih peres, kot se mi jih ljubi naštevati (in vemo, kaj naredi preveč kuharjev z juho), pestijo podobni simptomi brezciljnega, neduhovitega, slabo artikuliranega in pripovedno razpuščenega komičnega žanra kot večino tovrstnih čezlužniških projektov (nazadnje sem pisal o filmih The Boss, Central Intelligence, Get Hard in The Wedding Ringer).

Če reference prispevajo k šablonskosti in klišejem, pa to še bolj velja za neumestne prizore, ki z namenom nasmejati presežejo vse meje razumnega in celo dobrega okusa. Izenačevanje znotrajčrevesnega pritiska, fotokopiranje anatomskih predelov med nogama in prizori v stilu "epic fails december 2016" osnovnošolce morda še dandanes neizmerno zabavajo, a so za nekoliko starejšo publiko totalno nesprejemljiva, cenena, primitivna in vulgarna oblika komedije. Sam razplet zgodbe je totalno nerealen in podcenjuje gledalčevo inteligenco. Vsem je namreč jasno, da je za velik premik v tehnološkem svetu potrebno še kaj več kot nekaj minut ekstremne motivacije. Vsemu skupaj sledi še družinska sprava — konec dober, vse dobro. —Nik Beseničar, Filmstart

Torej še ena obešenjaško nesramna, politično nekorektna (a zato rasno in kulturno oportunistično raznolika), kontekstualno večsmerna situacijska burleska s smešno karikiranimi protagonisti (zlobna direktorica podjetja, njen dobrosrčni žurerski brat, dobronamerni projektni vodja, zadrgnjena kadrovnica, nergaški uslužbenec, naivni nerd, genialna programerka, karieristi, ritolizniki, povzpetneži in drugi prozorno klišejski pisarniški liki), ki s svojimi neenakomerno improviziranimi vložki bolj ali manj uspešno odvračajo pozornost od pomanjkanja kakršnekoli osrednje niti ali tematske zaokroženosti. Glavni figuri in čustveno poistovetljiva junaka naj bi bila (verjetno) Jason Bateman in Olivia Munn, ki se trudita ujeti v neprisiljeni službeni romanci, vendar jima praktično vsi drugi vztrajno spodnašajo pripovedno smer z grotesknimi, samoparodičnimi in povečini neumnimi (a zato nič kaj izvirnimi) domislicami, ki večkrat izpadejo kot slabo režiran niz nepovezanih stand-up točk. (Pravzaprav čudno, da v filmu ni tudi Melisse McCarthy, če je tam njen mož in redni sodelavec Ben Falcone.) Resda je že naslov nedvoumno premočrten in ne zbuja slutenj o kakšnem subverzivnem premiku paradigme, pač pa obeta še eno potrošniško, generično ter instantno kokičarsko konzumacijo (z impresivnim proračunom 45 milijonov je film do zdaj skoraj potrojil vložek); a je kljub temu škoda nekaterih komičnih talentov in potrata psihosocialnega tematskega potenciala, ki bil v konceptu aktualne družbenopolitične satire lahko veliko bolj pomenljivo udejanjen. Prikaz pijansko blazne, frenetične, destruktivne, apokaliptične urbane tehno-orgije kot simbol konca vsega spodobnega in smiselnega? To bi nemara še šlo. Kje je Edgar Wright (The World's End) in britanski humor, ko ga potrebuješ?

Ni komentarjev:

Objavite komentar