6. mar. 2017

The Assignment (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ime Walter Hill je nedvomno institucija v zgodovini sedme umetnosti. Razen tega, da je kot ustanovitelj producentske tvrdke Brandywine Productions eden izmed botrov celotne filmske franšize Alien, je tudi kot scenarist ali/in režiser zapustil marsikateri kultni izdelek. Estetika in nazornost sodobnega vesterna, premočrtnost šundovske kriminalke, neizprosno deljenje svinca in pravičniški arhetipi možatosti so njegov prepoznaven zaščitni znak: The Driver (1978) je veliko pozneje navdihnil Vožnjo (2011) Nicolasa Windinga Refna, The Warriors (1979) so prinašali živopisane barve retro-futurističnega soočenja uličnih tolp, Southern Comfort (1981) je ob analogiji vietnamske vojne grozil z rdečevratniki, 48 Hrs. (1982) pa ustoličil surovo buddy-cop formulo in uspešno lansiral nesramno komedijo Eddieja Murphyja (tudi z nadaljevanjem Another 48 Hrs. leta 1990), če omenim samo nekatere najslovitejše projekte.

Od Hilla kajpak ne gre pričakovati kompleksne dramske večplastnosti ali značajskih presežkov, temveč nepopustljivo žanrsko dinamiko, kratkočasno akcijo in zaokroženo pripovedno eksploitacijo. Gotovo pa si moremo (in moramo) obetati vsaj izvirnost ter drugačnost; zato je škoda, da Walter na stara leta ustvarjalno peša in mu boleče zmanjkuje idej, če je že produkcijsko bil že zdavnaj odrinjen na drugi tir. Spodrsljaji tipa Bullet to the Head (2012) s patetičnim upokojencem Silvom Žrebcem mu vsekakor niso v ponos (da ne govorimo o blagajniškem polomu), ampak že prav, vsakdo lahko kdaj naredi napako — sem si prizanesljivo mislil, nostalgično spominjajoč se nekdanjih dosežkov prekaljenega mojstra. Vendar žal tudi njegov zadnji umotvor — sprva naslovljen Tomboy in preimenovan v (Re)Assignment — trpi za hudim pomanjkanjem umetniške vizije in predvsem originalnosti, to pa mu žal jemlje ključno substanco izdelka z integriteto ter resno načenja verodostojnost in s tem celokupno cineastično vrednost. Zgodba o morilcu po naročilu, ki je v poduk in kazen proti svoji volji deležen radikalne telesne preobrazbe, bi bila osuplosti in zgražanja vredna, bizarna ter provokativna zanimivost — če slavni Pedro Almodóvar ne bi že pred nekaj leti posnel odličnega psihološkega trilerja La piel que habito (2011), v katerem se mojstrsko in predvsem prepričljivo loteva takorekoč enake premise. (S kirurško preobrazbo se je Hill ukvarjal že v svojem Johnny Handsome z Mickeyjem Rourkom, transseksualnost pa je bila med drugim tudi tema ZF trilerja bratov Spierig Predestination.) Očitno kopiranje izzivalnih motivov tako deluje ceneno, moteče in neumestno; čeprav angažiranega performansa vselej gledljivi dežurni slaboritnici Michelle Rodriguez ni mogoče očitati (kljub omejenemu izraznemu razponu in tozadevni poistovetljivosti), sočutna Caitlin Gerard je sila zanimiva in tudi Sigourney Weaver je grozeče prepričljiva v vlogi hladnokrvne, obvladano inteligentne kirurginje (dočim sta nastopa Anthonyja LaPaglie in Tonyja Shalhouba bolj ko ne potrata njune glumaške prezence). Film je sicer tekoč in nikoli dolgočasen, vendar je dramaturški lok nerazumljivo plitev, nobene anticipacije napetosti in večjih čustvenih pretresov ni (vsi obračuni so bolj ali manj nevznemirljivi, vnaprej znani in brez kakršnihkoli presenečenj), nekaj je praznega teka, trendovski prikaz video-bloga je nepotreben, mnoge scenaristične domislice potem ne vodijo nikamor (denimo prigoda s psom), malce ironični epilog pa zbuja celo namige o nedokončani zgodbi.

Absurdnost brez zaznavnih samoreferenc, stripovska stiliziranost z nujnim zamikom nejevere in samozadosten svet z lastnimi pravili niso naključni elementi (Tarantino je le eden od tistih, ki svoje pretirane prikaze dolgujejo prav Hillu), vendar so te sestavine mestoma neskladne s siceršnjim tonom, dinamiko časovno različnih pripovednih niti ter liki, ki se (večinoma) jemljejo popolnoma resno. Šund zavoljo samega šunda? Če odmislimo osrednjo premiso, ki je skopirana iz veliko boljšega filma, nam torej ostane razmeroma klišejska zgodba o povračilo (anti)junaka, ki se mu je kruto maščeval še bolj nemoralen podlež. Pogojno solidno in nemara vredno ljubiteljskega ogleda, a za starega mačka Walterja Hilla ne najbolj inovativno, glasbena podlaga Giorgia Moroderja gor ali dol.

Ni komentarjev:

Objavite komentar