20. mar. 2017

The Great Wall (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Glede na agresivno tržno kampanjo "najdražjega kitajskega filma vseh časov", oportunistično zahodnjaški zvezdniški obraz Matta Damona na filmskem plakatu in dosedanji sloves režiserja Yimouja Zhanga (Ying xiong oz. Junak, Shi mian mai fu oz. Hiša letečih bodal, Man cheng jin dai huang jin jia oz. Prekletstvo zlate rože) sem vsaj približno vedel, kaj lahko pričakujem: mavrično kostumografijo, pretanjeno mitsko scenografijo in brezhibno borilno-plesno-akrobatsko koreografijo. In to je tudi vse, kar sem dobil.



Zgodba spremlja evropejska vojaška plačanca Williama (Matt Damon) in njegovega pajdaša Tovarja (Pedro Pascal), ki sta na Kitajsko prišla po vsemogočni črni prah (smodnik) ter ju po pregonu gorskih banditskih plemen nenadoma zaustavi mogočni kamniti zid. Številčna vojska na njem se tam že desetletja uri in pripravlja na eno samo nalogo: preprečiti vdor v notranjost dežele. Ampak kaj je tisto, čemur skrivnostni vojaški red srdito brani priti do državne prestolnice in prebivalstva? Ujetnika se bosta morala dokazati v boju, preden jima bodo pretepaško vešči domačini zaupali ter ju morda celo nagradili za pogum in junaško načelnost.

Kitajski zid je 150-milijonski kitajsko-ameriški spektakel, zato lahko pričakujete kitajski zid in junaškega belca z irskim akcentom (Matt Damon), oportunističnega avanturista, ki ga bo rešil. Ker ga je posnel Zhang Yimou, lahko pričakujete "magično" akrobatiko, recimo bandži-vojščakinje, ki jih s kitajskega zidu "namakajo" v žrela zavojevalskih pošasti, bolj digitalnih kot peklenskih. —Marcel Štefančič, Mladina


Kako bi povedal prizanesljivo, omikano in diplomatsko: če odštejemo lepe barve in suvereno fotografijo, je film totalno, absolutno in naravnost pošastno sranje. Težko je razumeti, kam je šel ves silni denar (očitno v CGI in podrobnosti masovne kostumografije) in kako uborno zgodbo (oz. manko slednje) so ustvarjalci siloma izprdnili iz nekaterih tradicionalnih vzorcev in folklornih motivov starodavne dežele rižojedih. Stripovskemu gomazenju animiranih zombijev v trapasti Svetovni vojni Z (2013) podobne horde gumijastih CGI kreatur (nekakšnih križancev med velikanskimi igvanami in vesoljskimi štirinožci) in kot papir tanka pripoved o lojalnosti, epski bitki za risankasto inačico Helmovega brezna podobni, plastični množični spopadi, hipne pozabe vredni, brezizrazni in na smrt dolgočasni liki (verjetno najslabši Damonov igralski dosežek vseh časov), groteskna zgodovinska kvazi-avtentičnost (osrednji lik fantastičnega lokostrelca ima v času, ko Amerika še ni bila odkrita, podobno hilaričen ameriški naglas kot tisti v Princu tatov) ter zmedeni Willem Dafoe, za katerega se zdi, da se — tako kot gledalec — sprašuje, kaj za vraga počne v tem filmu.
No, zdaj ko sem film končno videl, ne morem verjeti, kako zelo povprečen, navaden in rutinski je. Kot da ga ne bi režiral Zhang. Ali še bolje, kot da bi ga režiral obupno slabi Zhangov oponašalec. Nič ni tako kot bi moralo biti. In kar najbolj boli, je to, da tudi baletne akcije niso nič posebnega, ampak uspavajo ter dolgočasijo gledalca, ki se ves čas sprašuje, kdo za hudiča je režiral to slabo monster pizdarijo. —Iztok

Podobno se marsikdo sprašuje, komu natanko je to skrpucalo namenjeno oz. kako in kje je tak film sploh mogoče prodati. (Umotvor z impresivnim proračunom 150 milijonov jih je v kinodvoranah doslej nastrgal več kot dvakrat toliko.) Odgovor: če odštejemo ameriške najstnike z inteligenčnim količnikom med 30 in 50, ima Kitajska po zadnjih ocenah približno 1,4 milijarde prebivalcev in če je med temi recimo pet odstotkov tistih, ki jih zanima film oz. so primerne starosti za ogled, je to še vedno vsaj 70 milijonov gledalcev. Zdaj (mi) je računica že malce jasnejša. Če je to prihodnost filmske produkcije, nam ni pomoči.

2 komentarja:

  1. Kompetentna in (kot vedno) zelo dobro spisana recenzija s povsem ustreznimi argumenti. Pri meni osebno je stvar taka, da sem povsem naravno nekako, skorajda "religijsko", navezan na fantazijski žanr in sem pri določenih zadevah namenoma pripravljen zamižati na eno oko. Če pozabimo vse nehote omenjenje politične paralele s trenutno depresivno politično klimo, sem kot žanrski entuziast nadvse impresioniran nad samo obrtniško spretnostjo celotne produkcije. In, generalno gledano, že naravno sem sucker za odlično skoreografirane akcijske prizore. e pa res, da ni ravno artistični višek studija Legendary. Že njihov predhodnik Seventh Son je bil, meni osebno, precej boljši in nasploh povsem spodoben.

    Rad bi omenil samo še nadvse solidno glasbeno podlago Zimmerjevega varovanca Ramin Djawadija, ki je uspel v mainstremovski score zapakirati leitmotive kitajske glasbe (specifična etnična inštrumentacija in barvit pevski zbor, ki recitira lyricse v kitajščini) in jih skombinirati z Zimmerevkimi kompozicijskimi prijemi (energetični godalni ostinati, nizki francoski rogovi in grandiozna percussion sekcija). Teme so dovolj kompleksne, hitro zapomljive in izvrstno integrirane skozi osemdeset minut glasbe, da lahko podlagi prislonim slabo oceno 4.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kot vedno artikuliran in kompetenten komentar. :) Ampak če je glasba upoštevanja vredna (in seveda ti zaupam ter verjamem na besedo, da je tako), potem je tista dodatna pika upoštevana že v sedanji oceni. Ta žalost si po mojem sistemu vrednotenja nikakor ne zasluži višje. Omenjeni Seventh son (2014) mi je bil osebno bolj všeč, ker je nepretenciozen, vsaj mestoma zabaven in duhovit, ne jemlje se resno (kar čutiti je, kako so se igralci zabavali), produkcijska vrednost in CGI nista nič slabši kot pri Kitajskem zidu, pa še Jeff Bridges in Julianne Moore sta v njem. Dočim je Kitajski zid nekaj najbolj neduhovitega, nezabavnega in resnobno lesenega, kar sem videl odtlej. Tako brezizraznega Matta Damona še ni bilo, pa sicer sploh ni tako zanikrn igralec.

    OdgovoriIzbriši