24. mar. 2017

Why Him? (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Zasnova in koncept ne bi mogla biti bolj klišejska. Hči bi rada staršem končno predstavila novega fanta (čigar zadnjica je vznemirila praznovanje rojstnega dne), zato svojo družino iz michiganske suburbije — očeta, mater, mlajšega brata — povabi na obisk v sončno Kalifornijo. Seveda takoj sledi generacijski, testosteronski in vrednostni trk očetovskega tradicionalističnega bika Neda (Bryan Cranston) ter virilnega, zagnanega telička Lairda (James Franco). Odkrito tetovirani in brez zadržkov sočno preklinjajoči mladenič je po eni strani nepredvidljiv, prisrčno odbit ekscentrik, po drugi dobrosrčen in v svojo zaročenko Stephanie (Zoey Deutch) iskreno zaljubljen poštenjak, po tretji pa milijonarski lastnik visokotehnološkega računalniškega podjetja iz Silicijeve doline, ki izdeluje videoigre. Ker je Nedovo tiskarsko podjetje v težavah zaradi prehoda strank na digitalno tehnologijo in mu grozi bankrot, razen tega pa sumljivo sproščeni Laird s svobodomiselnostjo instantnega novodobnega bogatuna nesramno deli svoje mnenje o zapeljivosti Nedove soproge (Megan Mullally) in seksualnih čarih njegove hčere, prisiljena domačnost gostitelja le še prilije olja na ogenj. Poleg tega v minimalistično luksuzni, z japonsko tehnologijo in ekološko osveščenostjo opremljeni vili ni nobenega papirja (tudi toaletnega ne), stanovalce ves čas spremljata oko in glas vseprisotne umetne inteligence, nenehno pa izza vogalov skače tudi Lairdov čudaški osebni asistent /skrbnik posestva /trener borilnih veščin Gustav (Keegan-Michael Key). Za nameček je uporniška Stephanie sklenila opustiti študij na elitnem Stanfordu, ki ji ga je ponosni oče težko in z mnogimi žrtvami omogočil, ter se s pomočjo zaročenca posvetiti osebnim projektom. Konflikt je kajpak neizogiben.

Zgodba na prvi pogled torej ni nič posebnega. Žanrska podoba je pričakovana: kričeča politična nekorektnost, straniščni in telesni humor, gromoglasno parodiranje komičnih stereotipov, satirično sukanje (samo)referenc ter posmehovanje sami hollywoodski paradigmi komedij o generacijsko-družinskih trkih. Vendar se scenarist (Meet the Parents, Zoolander) in režiser (Along Came Polly, I Love You Man) John Hamburg k sreči zaveda, da hudič tiči v podrobnostih — in komični kontekst (stero)tipskih vzorcev uspešno obrne v svoj prid (skupaj s soscenaristom Ianom Helferjem). Prvič, z dodatkom nekaterih pronicljivih dramskih tonov o aktualnih družbeno-gospodarskih spremembah, ki rušijo vsa pravila dosedanje ekonomije in prizadevanja rodu baby-boomerjev po klasičnem poslovanju znotraj sodobnega trga. Slednjemu nespodobno vladajo mlečnozobi povzpetniki in brezkompromisni jezdeci neotipljive digitalne revolucije (beri: Talking Tom in podobni kretenizmi), medtem ko zdravorazumsko znanje, izkušnje, častitljiva obrtniška spretnost in tradicionalno delo propadajo pod brezbrižnostjo in oportunizmom neoliberalizma. Starejša in mlajša generacija preprosto govorita povsem različna jezika; tehnološki napredek je prehitel moralo in neposrednost človeške komunikacije. Drugič, s spretno izbrano igralsko zasedbo, ki se odreže nadvse solidno. Briljantni Bryan 'Breaking Bad' Cranston (Drive, Godzilla, Trumbo, The Infiltrator) pač odlično deluje povsod, kamor ga vtakneš, bodisi v drami ali komediji; in tudi Franco (This Is the End, The Interview) je sila gledljiv, če mu vloga ustreza. Ampak pozitivno presenečenje sta bila tokrat nepopisno zabavna milf Megan Mullally in predvsem duhovito obešenjaški Keegan-Michael Key, ki je skupaj s prijateljem in soigralcem Jordanom Peelom (Keanu) že večkrat dokazal vsestransko filmsko nadarjenost.

Zmotno sem pričakoval podobno debilarijo kot pri večini prednovoletnih ameriških komičnih absurdov (beri: Office Christmas Party) ter že vnaprej pripravil masten pljunek za tako hvaležno in zadoščenja polno kritiziranje. Da se razumemo, nisem dobil ravno mojstrovine in komedije desetletja; vsekakor pa lahko iskreno priznam, da sem se ob hilarično neumnih pripetljajih protagonistov potem — presenetljivo — večinoma kar zabaval. (Pa še Gene Simmons in Paul Stanley se huronsko duhovito posmehujeta samim sebi.) Menda je prav to namen tega žanra, kaj?

Ni komentarjev:

Objavite komentar