6. apr. 2017

Bokeh (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Scenarista in režiserja Geoffrey Orthwein ter Andrew Sullivan prinašata vizualno in pripovedno minimalistično zgodbo mladega ameriškega para med počitnicami na Islandiji. Čudovita prizorišča severne eksotike in neokrnjena idila navdušujeta ljubiteljskega fotografa Rileyja (Matt O'Leary) in njegovo zaročenko Jenai (Maika Monroe), ki se jima zdi, kot bi bila podoba popotniškega raja ustvarjena posebej zanju — dokler se čez noč (ki je pravzaprav svetla kot dan) ne zgodi natanko to. Ko se zbudita, sta dobesedno sama. Infrastruktura še vedno deluje, avtomobili so parkirani ob cesti, nikjer ni znaka naravne katastrofe ali izjemnega svetopisemskega dogodka — le ljudi ni več. Internet je obnemel, televizijske postaje kažejo nepremično sliko (za elektriko skrbijo samodejne napeljave iz geotermalnih virov te dežele, bogate z vrelci), na telefon in elektronsko pošto se ne oglaša nihče in vsi lokali so prazni. Na policah trgovin je dovolj hrane in vsega drugega, kar potrebujeta; vozil je na pretek in bencinske črpalke strežejo brezplačno gorivo. Ampak kaj se je zgodilo? Gre za božji načrt ali nekakšno preizkušnjo? Kako bosta z oddaljene otoške države prišla domov? Predvsem pa: kako bosta zapolnila neskončne, prazne dneve v družbi drug drugega in edine preostale dileme o smislu preživetja?

Bokeh je v fotografiji zabrisanost ali subjektivna estetska kakovost zabrisanosti v delih slike, ki so zunaj gorišča; oziroma način, kako objektiv prikaže svetlobne točke zunaj gorišča. Bokeh se pojavi v delih prizora, ki ležijo zunaj globinske ostrine. Fotografi včasih namensko uporabljajo tehniko plitkega gorišča za slike z izrazitimi deli zunaj gorišča. [...] Izraz izhaja iz japonske besede 'boke', kar pomeni lisa ali meglica; samostalniške oblike glagola 'bokeru', zabrisati, zamazati; oziroma od 'boke-adži', kakovost zabrisanosti. Japonski izraz 'boke' se rabi tudi v smislu mentalne zamegljenosti ali senilnosti. —Wikipedija

Da sta avtorja estetsko stiliziranega prvenca tudi sama poklicna fotografa, je povsem očitno ob cineastični izkušnji, ki vendarle prinaša bolj vizualno poslastico kot pripovedno ali sporočilno polnovredno doživetje. Gre za apokaliptično fantazijo, ki pa se ne odvije v histeričnem begu pred nemrtvimi stvori ali posledicami virusne epidemije ali akcijsko bučnem armagedonskem uničenju sveta — temveč se izteče v kontemplativno, urejeno in povsem prazno tišino. S popolnim okleščenjem socialnega okolja in človeške interakcije se kot v kakšnem družbenem poskusu gorišče zgodbe preusmeri na moškega in žensko, njun ljubezenski in prijateljski odnos, moralne vrednote ter ideološka stališča. On je optimističen, prilagodljiv in bi rad preživel; ona se malodušno potaplja v spomine, vztrajno preverja elektronsko pošto, goji domotožje in se predaja jalovemu upanju. On je pragmatik in zdravorazumski ateist, njo mučijo privzgojena verska načela ter se sprašuje o smiselnosti življenja brez preteklosti in prihodnosti. Konec sveta se pravzaprav dogaja v njiju, ko se trudita premagovati neskončno brezčasje praznega prostora in enoličnih dni: osebne razlike ju bodo naposled ločile in zapečatile skupno usodo.



Škoda, da skušata ustvarjalca že z melanholično tematsko zasnovo, brezciljnim tavanjem protagonistov in dramaturško plitvostjo prepričati o prispodobi strašljive življenjske naveličanosti (spleen), naj bo njuna mizanscena še tako privlačna. Govorita o eksistenčnem nelagodju, nezmožnosti komunikacije, prvobitni osamljenosti, novodobni odtujenosti in izkušnji nedoumljive človeške narave, predvsem pa o pomembnosti družbenega okolja (tistega nezaznavnega učinka blura v ozadju življenja posameznika) — vendar film kot narativno sredstvo vendarle potrebuje tudi dramsko napetost, razvoj likov in širšega konteksta, koncept antagonizma ali ustvarjalnega reševanja problemov, nekakšen zaokrožen pripovedni lok ali vsaj simbolne poudarke. (Morda namige na arhetipske otroške sanje o tem, da ostaneš sam na svetu?) Lahko se spomnimo bolje udejanjenih nastavkov zabrisa družbenega konteksta ali propada socialnih normativov, denimo v Otrocih človeštva (2006) Alfonsa Cuaróna, Slepoti (2008) Fernanda Meirellesa ali Cesti (2009) Johna Hillcoata. Nedodelanost in scenaristične slepe ulice v precejšnji meri omilita prepričljiva soigralca s sijajno interakcijo, pri čemer izstopa pretanjeno izrazna, čedna Maika Monroe (It Follows, The Guest, Independence Day: Resurgence), sicer bi bili gledalci prepuščeni zgolj prijetno eterični zvočni podlagi in dolgim ekspozicijam osupljivo nadstvarnega islandskega spokoja.

They say that Gods one and only voice is silence. He just must have more to say these days.

Ni komentarjev:

Objavite komentar