13. apr. 2017

Kong: Skull Island (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Pošastni King Kong se je kot šundovski lik velikanske gorile pojavil leta v 1933 v filmu Meriana C. Cooperja in Ernesta B. Schoedsacka (po scenariju Jamesa Ashmora Creelmana in Ruth Rose), prvi izmed poznejših zgodb o tem živalskem silaku. Omembe vredna sta tudi rimejk izvirnika iz leta 1976 z mladima Jeffom Bridgesom in Jessico Lange (v njeni prvi vlogi) ter še ena sodobna interpretacija prvotne zgodbe iz leta 2005 (katere pripoved se v poklon izvirniku odvija leta 1933) izpod prstov Petra Jacksona. King Kong je prispodoba o lepotici in zveri, arhetipsko freudovska simbolna premisa o krhki seksualnosti (beri: lepoti), ki edina zmore krotiti prvobitno živalsko moč; poleg tega prinaša pomenljive družbeno-kritične motive pritlehnih plati kapitalistične paradigme (nekateri so v platonskem odnosu različnih vrst videli tudi alegorijo rasnih stereotipov in metaforo za suženjski kolonializem), človekovega podrejanja narave in njegove izkoriščevalske težnje, da kuje dobiček s ponižujočim razstavljanjem živega "osmega čuda sveta" pred prozaično, senzacij željno publiko. Končno (samo)žrtvovanje zveri človeku, bogu napredka in tehnologije, v imenu brezpogojne ljubezni (kajti "lepota je ubila zver," ne letalske strojnice), je ganljiv vrhunec nenavadno poistovetljive pripovedi, v kateri divja žival iz pozabljenega pradavnega sveta v človeškosti moralno porazi samega človeka.

Najnovejši reboot mladega režiserja Jordana Vogt-Robertsa (The Kings of Summer) ima s temi motivi eno samo skupno točko: v njem nastopi lik velikanske opice. Ne samo, da v ničemer ni nadgradil ali prekosil svojega predhodnika iz leta 2005, temveč je v primerjavi z njim triurni celovečerec Petra Jacksona — tudi splošno gledano — verjetno najboljši film vseh časov.



Akcijsko-pustolovska PG-13 pripoved brez riti in glave o skupini vojakov in znanstvenikov, ki na skrivnostnem Otoku lobanj, izgubljenem v prostoru in času, tekajo sem ter tja in se z različnimi orožji zoperstavljajo ubijalski lokalni favni, je tako grozljivo plehka in brezciljna, da sem si lahko med ogledom zastavljal zgolj dve vprašanji: (a) komu natanko naj bi bilo to skrpucalo namenjeno, in (b) kako skromen mora biti um odraslega gledalca, da v tem uzre karkoli zanimivega ali zabavnega. Ali da ga spreleti smešno pretenciozna asociacija in absurdna primerjava s kultno Coppolovo Apokalipso (1979) samo zato, ker na platnu vidi bojne helikopterje, brezimne čeladarje v pragozdu in patetično zgodbo, ki se domnevno odvija v času vietnamske vojne.
Jp, dragi moji, takole mora izgledati pravi monster movie, če hoče leta 2017 navdušiti gledalca. Briljantni posebni efekti, razkošna akcija, super montaža, veličastna fotografija, megalomanska scenografija, preprečljiva režija, suveren tempo in slow motion sekvence, ki vzamejo dih. Drži, novi King Kong, ki le kanček zaostaja za leta 2006 posneto mojstrovino Petra Jacksona, izgleda kot čisto pravi vojni film. Kot Apokalipsa zdaj, kjer Samuel L. Jackson, od Vietnama zjebani in zajebani vojak Preston Packard, ravno tako obožuje napalm in orjaško opico vidi kot vietkongovca, ki ga je treba sesuti. Novi King Kong je vietnamski film, če prav pomislim. [...] Močno priporočam. Ocena: 8/10 —Iztok

Ustvarjalci umotvora so po preizkušeni kokičarski formuli Marvelovega filmskega univerzuma (Legendary Entertainment je v svoji tie-in mešanici MonsterVerse že predvidel franšizo) namesto tematske izvirnosti pričakovano prepletli dve vrsti motivov: borilno-streljaško-akcijske prizore in ekspozicijo likov z njihovo interakcijo ali pogovorom. V prvih bi načeloma lahko občudovali dinamiko, soliden CGI in veličastno mizansceno pragozda, če ne bilo nekaterih rahlo motečih elementov. Recimo čudaška fizionomija Konga, ki je komajda še podobna telesu primata in bolj spominja na pokončnega, kosmatega živalskega bodibilderja, spretnega v bruslijevskih prijemih in kungfujski rabi priročnega orožja. Nindža Kong! (V slogu Oldboya si postreže tudi z lovkastim sušijem.) Ali pa bizarna podoba njegovih sovragov, nekakšnih mutiranih dvonogih kuščarjev (katerih biološki koncept je evolucijsko docela nemogoč), ki bi verjetno mogli prestrašiti smrkavega štiriletnika, če ne bi bil njihov digitalni izvor tako očiten in gumijasto sterilen. Pri značajskem prikazu protagonistov se režiser — morda zato, da bi umetno ustvaril nekakšno dinamiko ali vtis trendovskih videospotov — poslužuje moteče kratkih rezov, ki povzročajo vrtoglavico in uspešno preprečujejo, da bi za dlje kot pol sekunde obdržali pogled ali pozornost na čemerkoli. Stranski učinek ušive montaže je še ta, da gledalcu nemarno dol visi za praktično vse like v filmu; saj ne, da so kakorkoli karakterizirani ali posebej zanimivi (za Johna Goodmana in Samuela L. Jacksona me je v njunem imenu iskreno sram, dočim je John C. Reilly vsaj videti, da se v svoji vlogi na trenutke zabava), občutena vzajemnost ali čustvena napetost med njimi je praktično neobstoječa. Hipne pozabe vredne, infantilno plitve akcijske figurice brez vsakršne motivacije (zlasti Jacksonov lik je neartikulirano enodimenzionalen in v načelih nedosleden, da o britanskem gledališkem in televizijskem glumaču Tomu Hiddlestonu v herojskih čevljih izurjenega vojaškega specialca ne govorimo), katerih dejanja ali nasilna smrt prinašata približno toliko vznemirjenja kot obliž čez otiščanec na nožnem palcu. Dialogi so na ravni težje hendikepiranih gojencev šole za otroke s posebnimi potrebami, občasen poskus humorne razbremenitve pa za vso širino filmskega platna vsakokrat bučno zgreši cilj. Kratka interakcija med lepotico (Brie Larson) in zverjo je tokrat povsem skladna z dejanskim stanjem: generično brezizrazna blondinka, ki bolšči v orjaški zeleni zaslon približno v smeri, kjer naj bi stala računalniško generirana pošast. (Prikazani odnos med Naomi Watts in odlično animiranim Kongom v Jacksonovem filmu je bil cineastične hvale vreden.) Duh časa naj bi po vzoru sijajnih Varuhov galaksije (2014) poudarjala spevna glasbena podlaga z uspešnicami iz sedemdesetih let (CCR, Black Sabbath, Jefferson Airplane), vendar obči pridih samozadostnosti in stilizirano plastična scenografija težko prepričata o čemerkoli drugem kot o praznem, brezdušnem snemalnem studiu, opremljenem z zelenimi zasloni.

Nad nesmiselnim filmom brez ščepca substance (spomnil me je na podobno polomijo Congo iz leta 1995 pod taktirko Franka Marshalla ali na določene mojstrovine Michaela Baya) so najbrž navdušeni dveletniki, ki se polnih plenic vznemirjeno obmetavajo s cuclji med računalniškim igricam podobnimi "legendarnimi" pretepi digitalnih pošasti. Oh, fant! Zdaj pa komaj čakamo (že napovedano) nadaljevanje sila posrečene pustolovščine, v katerem se bo King Kong spopadel z Godzilo. Skvik! A ne, a ne? Legendarno! (Not.)

4 komentarji:

  1. Se povsem strinjam s tvojim zapisom in se čudim od kje je ta film dobil "štempelj svežine" na Rottentomatoes. Zmešnjava, ki hoče biti Jurski park, Varuhi galaksije in še kaj obenem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz seveda nisem ciljna publika za tak film, ampak res sem se ga trudil gledati kot zabavno, kokičarsko in brezmožgansko doživetje -- pa mi ni uspelo, ker je preprosto dolgočasen, neizviren in plastičen. Celo našemu 11-letniku se ni zdel kaj posebnega.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz sem recimo. Res imam rad te monster filme in Godzilla izpred par let mi sploh ni tako slaba. Ampak tole je pa čisti cash grab studia.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ne pravim, da nisem prava publika za monster feature filme, daleč od tega. Tudi meni se je zdela Godzila Garetha Edwardsa nadvse solidna (čeprav še zdaleč ne tako posrečen film kot njegov Monsters). Ampak tole je popolnoma brez vsebine, sporočila, simbolike, tematike, zabavnih referenc, česarkoli. Potem lahko gledam tudi screen saver ali igram računalniško igro, se bom bolj zabaval.

    OdgovoriIzbriši