24. apr. 2017

Rings (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Kolikor sem naklonjen žanru naježevalk kože, tem bolj preziram neskončna (pred)nadaljevanja, vnovične zagone in vsakršne derivate. Ob promocijskih obljubah v napovednikih, kako nam bodo "pojasnili izvor" in "razkrili ozadje" zgodbe, se počutim ceneno nategnjenega (bling, bling). Potem bi bilo bolje, če bi nam naravnost povedali: "Glejte, prodali vam bomo še eno identično zgodbo z istimi liki, v katero nismo vnesli skoraj ničesar izvirnega. Želimo si vašega denarja, to je vse." Iskrenost pač cenim.

V srhljivem vodnjaku pokopana, nemrtva črnolasa najstnica Sadako je bila v izvirnem Ringu (1998) Hidea Nakate (po knjigi Kōdžija Suzukija) produkt nesrečnega otroštva in sprevrženega odnosa z materjo (katere lik je zasnovan po resnični osebi), zaznamovan s hinavsko patriarhalnostjo, v katero je kot tujek vdirala zahodnjaška tehnologija in načenjala varnost tradicionalne družine. (Mimogrede: japonski naslov se domnevno nanaša na zvok zvonjenja telefona, ne na krožno obliko kolobarjev.) V poznejši ameriški predelavi Ring (2002) je bila ubijalska prikazen Samara sovražna preprosto zato, ker je bila (kot nekakšna genska napaka) deklica že rojena zlobna — in s tem ni bilo prav nič narobe. V nasprotju s pogostim filmskim stereotipom, ki v katarzičnem razkritju okoliščin, motiva ali kraja smrti pomiri maščevalnega duha in mu omogoči večni pokoj (The Changeling iz leta 1980), se pri njej to ne zgodi. Nepošteno, nepričakovano in pretresljivo: Samara je po razkrinkanju njene žalostne usode potem vseeno prišla po svojo žrtev. "Žal mi je, a ne bo se končalo," je obljubila v kamero. Ta izkrivljena logika nas je še bolj iztirila iz običajnega konteksta vzročnih sosledij in prestrašila do obisti; češ, nič nam ne bo pomagalo. Zato se je škoda in zaman truditi s puhlo, trivialno humanizacijo antagonista.

Psihosocialno zlo je torej večno in ga ne moremo uničiti; lahko pa ga preusmerimo, kot kakšen virus sebično prenesemo na sočloveka, da bi rešili sebe (koncept, ki se ga je uspešno poslužil It Follows Davida Roberta Mitchella). Kolikor je bil zanimiv nadnaravni motiv vizualne utelesitve zla, ki se kot svarilo nesnovno zapiše na magnetni trak VHS kasete, toliko nedomišljen se je zdel način rešitve: tako, da narediš kopijo in jo predaš nekomu drugemu. Čudaško in pripovedno nerodno, če mene vprašate. Ampak že prav, zastarela in opuščena tehnologija videokaset je že sama po sebi zbujala grozo nečesa otipljivega in nerazumljivega iz preteklosti; nekaj, kar smo včasih uporabljali in poznali, nam zdaj lahko reši življenje.

In tako mimo precej neposrečenega nadaljevanja Samarine zgodbe The Ring Two (2005), pod katerega se je podpisal sam Hideo Nakata (če ne omenjamo japonskih derivatov in korejskih rimejkov, vmes je bil celo kratki film Jonathana Liebesmana), pridemo do najnovejšega PG-13 umotvora mladega španskega režiserja Francisca Javiera Gutiérreza in scenarija treh piscev (David Loucka, Jacob Estes, Akiva Goldsman), ki nam prodajajo kot-da modernizirano in aktualizirano različico zgodbe o zakletem videoposnetku. Ta se zdaj prenaša digitalno, po družbenih omrežjih in na USB ključkih (tako se bo s prepoznavnimi trendovskimi motivi bolj poistovetila generacija mlečnozobcev, veste), premisa pa kajpak ostaja enaka: ogledaš si bizarne podobe na videu, tvoj mobilnik zaigra Modrijane in srhljivi glas na drugi strani ti zašepeta zlovešče besede: "Sedem dni." Lahko se zgodi celo v letalu med poletom: Samara vas bo našla povsod. Razen tega je prekletstvo nemrtve deklice zdaj predmet paranormalnih akademskih preučevanj na fakulteti, ki se jih njihov nekonvencionalni mentor (Johnny Galecki) loteva s svojimi študenti. Med temi je tudi poštenjak iz arhetipskega ameriškega mesteca (Alex Roe), ki se nenadoma ne oglaša več na telefonske klice svojega dekleta iz domačega kraja, zato se zaskrbljena punca (Matilda Lutz) odpravi za njim, da bi prišla skrivnosti do dna. Seveda pride do strašljivega urbanega mita, v katerem sluzaste pojave maščevalnih duhov lezejo iz televizorjev, sledi pa vodijo še k nekdanjemu duhovniku (Vincent D'Onofrio) iz negostoljubnega podeželskega zakotja, kjer menda počivajo Samarini posmrtni ostanki. Je bila plod prepovedanega odnosa in nezakonski otrok čustveno neuravnovešene matere? Kakšno vlogo ima pri tem slepi dušni pastir? Kaj je pred časom priklicalo povodenj in zlo nad domove tamkajšnjih prebivalcev? Ali bo nemirni duh naposled položen k počitku, če kdo dokončno pojasni usodo umrle deklice?

Bržčas ne gre za najslabši film vseh časov in tudi za najbolj zanikrn sequel ne. Dogajanje je dovolj razgibano, da ostaneš buden, liki so skoraj poistovetljivi in igralske predstave razmeroma zadovoljive; vendar je zgodba dolgočasno prežvečena (s prebliski in kopiranjem prizorov iz filma Verbinskega skuša vizualno zaokrožiti celoto), klišejsko predvidljiva, pretirano resna in kot-da realistična (kar ji jemlje vso kredibilnost), predvsem pa — to gre povedati — niti najmanj strašljiva. (Recimo, da zbuja bežno radovednost gledalca, kaj se bo zgodilo.) Še eno nepotrebno nadaljevanje, ki skuša racionalizirati in posodobiti že znano zgodbo (podobno kot obupni rimejk Carrie režiserke Kimberly Peirce iz leta 2013), a namesto tega sproža zgolj naveličano zehanje in nemarno spahovanje po izpraznjeni vrečki čipsa. Jasno: film s proračunom 25 milijonov je v kinodvoranah pridelal krepko več kot trikrat toliko.

3 komentarji:

  1. Film je sila nepotreben in tudi sami tipi "origin" zgodb mi v žanru grozljivk niso pri srcu, saj je sestavni del originalnega strahu, vsaj zame, misterioznost in nepojasnjenost določenih aspektov, razlaga le teh pa preprosto odgrene in zavrže izvor atmosferičnosti.

    Tudi nasploh, glede na soliden proračun, je bil film produkcijsko precej povprečno, da ne rečen v določenih aspektih porazno, izvršen. Anonimna statična kamera, ki vedno kadrira preblizu igralčevega obraza, pomanjkanje wide shotov, ki bi nam pojasnili kje georgrafsko v prostoru se nahajamo, nesfokusirana montaža, ki ne ustvarja občutka fluidnosti slik, monotona vizualna paleta kateri se jasno pozna slaba digitalna kolorizacija, ki daje občutek kot, da gledamo neko zavrženo B produkcijo posneto z applovim mobitelom... precej porazno za Hollywoodski film, ki bi se moral odlikovati vsaj po tehničnih aspektih, če že ne po substanci.Edini pozitivni aspekt je glaba Zimmerjevega miniona Matthew Margersona, ki v večih inštancah naredi subtilne throwbacke na Zimmerjeve leitmotiffe za rimerjk iz 2002 in servira nekaj solidne "sound design" elektronike ter kombinacije nizkega in visokega komponiranja za string sekcijo in trobila. Margersonu je uspelo precej solidno ujeti atmosferičnost Zimmerjevega prvotnega scora, a je še vedno v celoti preveč anonimen (še posebej za Margersona, ki je v zadnjih dveh letih razvil lastno glasbeno govorico - glej npr. Miss Peregrine's Home for Peculiar Children)

    OdgovoriIzbriši
  2. P.S. Glede na porazne kritike tako s strani kritiške publike kot večine gledalcev ter celo žanrskih privržencev, je porazni performance tega projekta tudi eden navedenih razlogov zakaj so pri Paramountu "splavili" rimejk novega Friday the 13th filma, ki bi ga moral, kot je bilo uradno oznanjeno nekaj mesecev nazaj, režirati avtor rimejka The Crazies Breck Eisner (sicer sin Michael Eisnerja, ki je vodil Paramount v osemdesetih in je lastnoročno financiral originalno slasher franšizo). Škoda. Film sem kot privrženec žanra precej nestrpno pričakoval, zdaj pa bomo očitno morali počakati, da se pravice iztečejo in se vrnejo nazaj k New Line-u.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala za izčrpen in utemeljen komentar, ki še nadgradi in dodatno oplemeniti moja razmišljanja. :)

    OdgovoriIzbriši