8. apr. 2017

The Discovery (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Odzivi kritiške srenje in občinstva ob zadnjem umotvoru kalifornijskega režiserja Charlieja McDowella (The One I Love) in njegovega stalnega (so)scenarista Justina Laderja so si sumljivo podobni: "Zgrešena priložnost za kaj izvirnejšega. Zapravljen tematski potencial. Obetaven nastavek s stereotipnim in razvodenelim epilogom." Sicer težko to zapišem za film z velikim Robertom Redfordom (All Is Lost, A Walk in the Woods, če ne omenjam vseh drugih legendarnih vlog), vendar moram tudi sam ugotoviti, da imajo — na žalost — večinoma kar prav.

V bližnjo prihodnost postavljena zgodba spremlja ostarelega Thomasa Harborja (Redford), ki je z znanstveno verodostojnostjo javnosti predstavil neovrgljive dokaze o obstoju življenja po smrti. Človekova zavest naj bi takrat prešla v drugačno fizikalno stanje, na višjo energijsko raven — kakor je mogoče zaznati in zabeležiti z ustreznimi napravami. Po smrti človeka njegova duša torej zanesljivo ne izgine v nič; v vzporedni resničnosti se ohrani kot trajna nesnovna vibracija. Revolucionarno znanstveno in versko-filozofsko razodetje onstranstva povzroči nepričakovan učinek: množične samomore posameznikov in celih skupin po vsem svetu, ki skušajo "priti tja". Ko si nekoč sredi intervjuja v živo z ugledno novinarko (Mary Steenburgen) pred njim vzame življenje eden od članov snemalne ekipe, ima profesor Harbor dovolj neznosne odgovornosti in bremena na vesti, ki ga ni nikoli predvidel ali si ga želel. Umakne se v osamo in za nekaj časa izgine iz dejavne akademske sfere. Dve leti pozneje ga v odmaknjenem dvorcu na podeželju obišče starejši sin Will (Jason Segel), ki ima z očetom nekatere neporavnane račune iz preteklosti. Tja grede na praznem trajektu Will sreča čudaško neznanko platinastih las Islo (Rooney Mara) in ko ji pozneje na morski obali po naključju reši življenje, se njuni poti ključno prepleteta. Z upokojenim znanstvenikom, njegovim mlajšim sinom Tobyjem (Jesse Plemons) in drugimi stanovalci posestva bosta sodelovala v najnovejšem poskusu, kjer skušajo tudi vizualno posneti posmrtno doživetje in dokončno dognati, kaj natanko se tedaj zgodi s človekovo zavestjo. Will in Isla sta namreč na nedoumljiv način povezana že iz preteklosti; v podzavest potlačeni spomini na tragične dogodke ju bodo kmalu znova opomnili na soodvisnost in vzajemnost različnih usod.

Premise o dilemah transcendence so vselej zanimive in privlačne, če so le vstavljene v pomenljiv psihosocialni okvir in opremljene s širšo civilizacijsko dimenzijo vprašanj, ki jih odstirajo. Kaj bi taka resnica pomenila za moralo, religijo in celo osnovni ustroj človeške družbe? Kako bi se odzvale različne verske skupnosti? Kako bi to spoznanje vplivalo na etiko in prakso znanstvenih ved, medicine in psihologije? Vse to tokratne zgodbe ne zanima pretirano, zato deluje neprepričljivo omejeno ter izvzeto iz nedvomno zelo burnega konteksta. Osredotoča se na protagoniste, a kaj, ko so slednji povečini tragično nezanimivi in enolični v omejenem izraznem razponu. Stari maček Redford je vsaj v začetku odličen (medtem ko se vselej zanimiva Mary Steenburgen žal pojavi le v enem kratkem prizoru), pozneje pa docela obledi ob čedalje bolj rutinski glumaški interakciji, ki se vse bolj sredotoča na Segla in Maro. Slednja sta prav nemarno dolgočasna ne le vsak zase (še dobro, da je značajsko partikularen in gledljiv vsaj mlajši brat Jesse Plemons), temveč je tudi vzajemnost med njima jalova, brez vsakršne spolne kemije in čustvenega naboja, dialogi pa mehanski ter v službi gonila zgodbe. Verjetno sem subjektiven, a igralca pač ne sodita med moje omiljene; zdita se mi med najbolj precenjenimi predstavniki svoje generacije in niti enega njunega nastopa ne morem izpostaviti, ki bi me posebej navdušil. Brezizrazni, depresivni Segel in sterilno puščobna, odmaknjena Mara pač nista tisto, kar bi prepričljivo podprlo dramaturški lok vse bolj predvidljivega scenarija.



Da ne gre za preskok zavesti in vzporedna duhovna stanja,  SPOILER  temveč za namišljene alternativne tokove življenjske izkušnje, v kateri lahko človek izbere tisto pravo pot, tudi ni cineastično posebej prelomno razkritje — saj se spomnimo filmov o paralelnih smereh resničnosti tipa Przypadek (1987) ali La double vie de Veronique (1991) Krzysztofa Kieślowskega, Sliding Doors (1998) Petra Howitta ter Another Earth (2011) Mika Cahilla in drugih. Motivi obžalovanja, želje po priložnosti za odpravo preteklih napak in razbremenitve karmične napetosti (kakor učijo tradicija hinduizma in drugi nauki o reinkarnaciji) prav tako niso dovolj trdna pretveza za docela neumestne zasuke epiloga. Ta nas spet formulaično pita s pripovednimi alteracijami realnosti oz. karmičnimi cikli ponovitev v neskončnih časovnih zankah: žanrski motiv, ki smo ga — bodisi kot znanstveno-tehnično dejstvo ali zgolj prispodobo za nedoumljive plati človekovega doživljanja — opazovali v tako številnih boljših filmih (Groundhog Day, Jacob's Ladder, Run Lola Run, The Butterfly Effect, Déjà Vu, Source Code, Looper, About Time, Edge of Tomorrow, Project Almanac, ARQ, Doctor Strange), da res ni več posebej zanimiv. Celovečerec v distribuciji Netflixa žal izpade kot površen projekt neizkušenih ustvarjalcev brez izdelane vizije.

4 komentarji:

  1. Bi se kar strinjal, a vseeno bi dal pozitivno oceno filmu (aka 6). Na koncu sem bil bolj kot nad preobratom, šokiran nad dejstvom, da sem ga pogruntal že ob prvem kadru tistega trajekta.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj tudi jaz sem kolebal med dvema ocenama in pravzaprav tudi 5/10 pri meni pomeni "pozitivno ničlo", ampak vseeno sem bil razočaran, da so večinoma zapravili precej obetaven koncept. In Rooney Mara mi nikakor, ampak nikakor ni všeč, je popolnoma brezizrazna, kot izložbena lutka.

    OdgovoriIzbriši
  3. Meni se je dopadla v Fincherjevem The Girl with a Dragon Tattoo, sicer mi je pa neka "preveč se trudim biti" dobra igralka.

    OdgovoriIzbriši
  4. Nimam pojma, kje je pri zadnjem filmu slavni Terrence Malick našel prav to izložbeno lutko in jo vtaknil med igralce kot Ryan Gosling, Michael Fassbender, Natalie Portman, Cate Blanchett in Holly Hunter. Svašta.

    OdgovoriIzbriši