10. apr. 2017

The Founder (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

V biografski drami priznanega scenarista (Midnight in the Garden of Good and Evil, Snow White and the Huntsman) in režiserja (The Blind Side, Saving Mr. Banks) Johna Leeja Hancocka po scenariju Roberta D. Siegela (The Wrestler) je "ustanovitelj" nepomembni poslovnež in akviziter dvomljivih aparatov za mlečni napitek Ray Kroc (Michael Keaton), ki v lovu na nove stranke leta 1954 v kalifornijskem San Bernardinu naleti na kiosk z osupljivo naglo pripravljenimi hamburgerji. Lastnika uspešnega lokala sta brata Maurice (John Carroll Lynceh) in Richard (Nick Offerman), ki sta pred časom razvila ter patentirala po meri zasnovan, optimiziran sistem hitre priprave priljubljenih sendvičev in pripadajočih napitkov v enkratni papirnati embalaži. Metodična, prizadevna inovatorja Mac in Dick sta svoj lokal, pred katerim se — v nasprotju s tedaj trendovskimi drive-in restavracijami — vijejo dolge vrste potrpežljivo čakajočih, poimenovala kar po sebi: McDonald's. Ambiciozni Ray hitro zavoha potencial ter bratoma ponudi partnerstvo v poslovnem dogovoru za širitev dejavnosti. Medtem ko se brata McDonald trudita ohraniti kakovost hrane in strankam ponuditi pristen, standardizirano okusen obrok, ima Ray veliko bolj daljnosežne načrte: ustvariti prepoznavno franšizo z lokali v vsakem večjem mestu od zahodne do vzhodne obale ZDA. Ob hitro rastoči verigi je treba kmalu poskrbeti za likvidnost poslovanja in dovolj sredstev za vlaganje v razvoj, to pa zahteva optimizacijo stroškov ter postopno odkupovanje zemljišč, na katerih stojijo obedovalnice — ki jim Kroc vztrajno podeljuje enotno, prepoznavno podobo z zlatima lokoma logotipa v obliki črke M (domislila sta se je brata McDonald). Milkshake po novem instantno nastaja iz mešanice mleka v prahu (ki razen tega ne potrebuje hlajenja in pomeni nižje mesečne stroške za elektriko), vrednost njegovih nepremičnin pa raste z vsakim novim uspešnim lokalom. Neizogiben je konflikt z bratoma, ki sta razvila revolucionaren prehranski koncept, vendar Kroc nima pomislekov: takoj ko je to mogoče, od prvotnih lastnikov odkupi njuno blagovno znamko in celo izvirno lokacijo prve obedovalnice. Ne samo, da sta Mac in Dick zdaj dokončno izrinjena iz korporacije pod vodstvom Raya Kroca, temveč za kakršnokoli podobno dejavnost v prihodnje tudi uradno ne smeta več uporabljati lastnega priimka McDonald.

Nenavadno kratkočasna, privlačna zgodba je gromoglasen, kričeč in brezsramen moralni portret, skorajda značajska študija surove formule čezlužniškega kapitalizma, ki brez milosti pustoši po globaliziranem potrošniškem svetu. Denar odloča o vsem in o vseh, kupiti je mogoče vsakogar — in se polastiti celo intelektualne plati avtorske pravice. Kar se je začelo kot revolucionarna lokalna obrt zanesenjakov in genijev, s častihlepnostjo marketinških povzpetnikov preraste v hladno, vseobsegajočo korporativno fast food paradigmo, usmerjeno izključno k dobičku — podobna zgodba, kakršne poznamo že iz filmskega sveta novodobnih spletnih aplikacij (The Social Network) ali trendovskih elektronskih napravic (jOBS, Steve Jobs). Ultimativna ironija in češnja na torti hipokrizije kapitala je Rayevo odkrito priznanje bratoma McDonald, da bi v morebitnem pravnem sporu sicer najverjetneje zmagala, vendar zaradi sodnih stroškov naposled tudi ostala brez vsega.



Razen nevsiljivo avtentične scenografije, pristne kostumografije ter sijajne fotografije (John Schwartzman) najbolj navdušijo brezhibni igralski nastopi, med katerimi (pričakovano) močno izstopa odlični Michael Keaton (Beetlejuice, Batman, Jackie Brown, Birdman). Neverjetno je, kako večplasten in dvoumno kompleksen lik ustvari: namesto da bi ga prezirali kot brezobzirnega kapitalista, ki si pač vzame, kar hoče, in ki si brez zadržkov prilašča zasluge drugih, vzbuja mešanico pomilovanja, bizarne simpatetičnosti in celo sprevrženega občudovanja; čeprav se zateka k stereotipnim motivacijskim geslom, ki bolj kot talent, domiselnost in usposobljenost poveličujejo golo vztrajnost in odločenost. Kar seveda ni nič drugega kot politično korektna oznaka za nizkotno, zahrbtno, pohlepno lomastenje žvenketajočega neoliberalizma po človeški integriteti, družbenih vrednotah in humanitarnih načelih.

Persistence. Nothing in the world can take the place of persistence. Talent won't; nothing is more common than unsuccessful men with talent. Genius won't; unrewarded genius is practically a cliché. Education won't; the world is full of educated fools. Persistence and determination alone are all powerful.

Ni komentarjev:

Objavite komentar