15. apr. 2017

The Void (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nikoli nisem skrival morbidnega navdušenja nad grozljivkami, gnusljivkami in razteleševalkami — zlasti pa nad projekti, ki v žlahtnem retro-duhu osemdesetih z avtentično masko (namesto patetične CGI vizualnosti) in otipljivo meseno prostetiko poustvarjajo najznačilnejše obdobje tega žanra, v katerem so nastali taki biseri kot legendarni Carpenterjev Stvor (1982). Scenarista in režiserja Jeremy Gillespie ter Steven Kostanski (oz. kanadska produkcijska tvrdka Astron-6) sta se razen tega konceptualno zgledovala tudi pri njegovem Napadu na policijsko postajo (1976) in še marsičem iz tistega časa, da sta prikazala pristno opresivno vzdušje nizkoproračunske B-produkcije, po katerem odtlej hrepenijo sladokusci in oboževalci (khm, khm) te zvrsti.

Včasih pa naletim na kaj, kar terja posebno pozornost in nemara celo opozorilo: obstaja možnost, da se ti bo film zdel nerazumljiva in nekoherentna zmešnjava prikazov pošastnih kreatur, čudaških vzročnih sosledij, cronenbergovsko-lynchevskih telesnih metamorfoz (Videodrome, The Fly, Eraserhead, Crash, Lost Highway) in skrivnostnih združb morilskih kultov (Kill List). Zato bi si pred morebitnim ogledom kazalo zastaviti nekaj vprašanj. Recimo: so ti blizu arhetipski motivi kozmične groze in nedoumljivih dimenzij H. P. Lovecrafta (In the Mouth of Madness) ter izkrivljeno sadomazohistična, peklensko psiho-biološka fantazmagorija Cliva Barkerja (Hellraiser, The Midnight Meat Train)? Se navdušuješ nad ostudnimi sanjsko nadrealističnimi rumenjaki mojstra Lucia Fulcija (The Beyond /L'aldilà), klasičnimi zombi-satirami Georgea Romera in groteskami Stuarta Gordona (Re-Animator)? So ti bolj kot zaokrožena, logična zgodba in solidno karakterizirani protagonisti razumnih dejanj pri srcu hipnotično nestvarno vzdušje, pulzirajoča tonska podlaga, žanrska mizanscena in hrabra, brezkompromisna umetniška vizija ustvarjalcev? Ti je privlačna premisa paralelnih freudovskih resničnosti tipa Silent Hill (2006)?

Če na vsa zgornja vprašanja odgovoriš s suverenim in odločnim "ne", verjetno nima smisla, da sploh bereš dalje. V kolikor pa večini navdušeno pritrjuješ (s slinastim izrazom ultimativnega filmskega geeka), se ti bo umotvor kanadskega dvojca nemara zdel nekaj zanimivejšega, kar smo mogli uzreti v zadnjem času.

Zgodba je v slogu carpenterjevskega trasha iz osemdesetih premočrtna in okvirjeno samozadostna: podeželski policist (Aaron Poole) na skoraj prazno reševalno postajo, ki jo tamkajšnje osebje ravno pripravlja za selitev drugam, pripelje zmedenega, ranjenega mladeniča (Evan Stern). Sprejmeta ga glavna bolniška sestra in policistova nekdanja žena (Kathleen Munroe) ter predstojnik in krajevni kirurg (Kenneth Welsh iz slavne Lyncheve serije Twin Peaks), sicer tudi stari družinski prijatelj in okrožni porodničar. Nihče ne sluti, da bo temu sledil nasilni prihod para razburjenih, s sekirami oboroženih neznancev, ki sta videti kot oče in sin (Daniel Fathers, Mik Byskov), medtem ko poslopje bolnišnice vztrajno in neopazno obkrožajo srhljive pojave pripadnikov nekakšnega kulta. Trikotne odprtine na njihovih belih kapucah so prvobitni simbol, ki se očitno pojavlja večkrat: označuje višjo, nadnaravno silo ali strašljivo starodavno božanstvo iz vzporedne dantejevske dimenzije "neskončne praznine". Prestrašeni junaki bodo v vizijah in na lastni koži odkrili, da se dekonstrukcije teles in nedoumljive preobrazbe dogajajo dobesedno pod njihovimi nogami. V skrivnostnem podzemlju stare stavbe se skrivajo ponesrečeni poskusi nekoga, ki je želel v neznosnem starševskem žalovanju premagati zakon smrti — ter v življenje vnovič obuditi ljubljene preminule, ki pa imajo v tukajšnji stvarnosti in razsežnosti srhljivo nečloveško podobo.

Kot rečeno: premalo pozornim in neposvečenim očem (zlasti pri prvem ogledu) se bo film zdel kot nerazumljiva, popolnoma zmešana in sprevržena dylandogovska nočna mora z apokaliptičnimi, lovkastimi stvori. Roko na srce: tudi zares gre večina cineastične energije v nostalgičen prikaz in doživetje mračnega odseva nekdanje body-horror kinematografije, manj pa zaokroženosti likov (ki so razmeroma klišejski) in pripovedno-dramaturškemu upravičevanju njihovih dejanj (ki so pogosto stereotipna in predvidljiva); bolj kot edinstveno svojevrstnost ali multi-žanrsko nadgradnjo prinaša zanimiv kolaž že videnih vzorcev (nekaj takega kot Krvavo obzorje Paula W. S. Andersona). Predvsem pa se ustvarjalca ne trudita pojasniti motivov in razmerij iz ozadja, temveč v polnovrednem lovecraftovskem slogu* (The Call of Cthulhu, The Dunwich Horror, The Shadow Over Innsmouth) namenoma puščata mnoga vprašanja nedorečena — kajti resnična groza izhaja iz neracionalnosti, komparativne nezmožnosti otipljivih referenc, celo nesmiselnosti fizikalne resnice ter neumestnega ponarejanja stvarnosti, na katero se lahko opremo. Če ob tem opustimo analitičnost in primerjalnost znotraj žanra ter cenimo brezmejno, nezaslišano avtorsko svobodo (sredstva so bila zbrana z množičnim financiranjem), bomo ob bizarni zgodbi uživali — na nekakšen, hm, rahlo sprevržen način. Pravšnji film za blagoslovljene velikonočne praznike, he he.
* Op. Kot 47. del zbirke Moderni klasiki Cankarjeve založbe je leta 2008 izšla Lovecraftova antologija Zgodbe (prevod Miha Avanzo), med njimi tudi Cthulhujev klic, Dunwichska grozota ter Senca nad Innsmouthom.

Ni komentarjev:

Objavite komentar