18. apr. 2017

The Way (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Emilio Estévez se mi je vselej zdel najbolj dolgočasen, docela brezizrazen in preprosto ušiv ameriški igralec, že odkar sem ga prvič videl, kaj vem, verjetno v lahkotni trendovski pubertetščini The Breakfast Club (1985) Johna Hughesa. Drži pa tudi, da so se mi taki zdeli praktično vsi člani Brat Packa (razen Roba Lowa in Andrewa McCarthyja, ki sta pozneje bila občasno zanimiva). Verjetno ni lahko biti sin Ramóna Antonia Gerarda Estéveza, bolj znanega kot Martin Sheen (Badlands, Apocalypse Now, Gandhi, Wall Street, The Departed, serija The West Wing), enega najbolj priznanih in realiziranih igralcev tiste generacije (kar dobro ve tudi njegov drugi potomec in kvazi-igralec Charlie). Samo predstavljam si lahko breme frustracij in pezo hollywoodskih pričakovanj; zato mi je še toliko bolj žal, da Emilio ni že zdavnaj povsem opustil glumaštva — pri katerem resnično smrdi — in se lotil izključno režije, saj je pri slednji bistveno spretnejši. Resda so bili njegovi zgodnji projekti tipa Wisdom (1987) ali Men at Work (1990) na moč zanikrni (deloma zato, ker je v njih tudi igral, večkrat z enako nesposobnim bratom), ampak pri poznejših The War at Home (1996) in predvsem Bobby (2006) se je Emilia vendarle prijelo nekaj sledi ameriške (in družinske) filmske tradicije; dasiravno se tudi poslej ni mogel upreti skušnjavi, da se pred kamero (vsaj bežno) pokaže še sam.



Ideja o filmu o sloviti romarski Jakobovi poti (El Camino de Santiago) je menda nastala med tedaj komaj 19-letnim Emilovim sinom Taylorjem in njegovim slavnim dedom Martinom, ki sta leta 2003 skupaj potovala po Caminu. Kar se je spočelo kot zamisel o cenenem dokumentarcu, je na Emiliovo pobudo pozneje preraslo v igrani film s kar solidno produkcijo in z razmeroma zanimivo glumaško zasedbo. Estévez je kot eden od producentov napisal tudi scenarij ter (spet) prevzel eno izmed vlog (k sreči stransko, precej neopazno). V štiridesetih dneh je skupno 50-članska ekipa tako na pristnih lokacijah posnela zgodbo o očetu (Martin), ki se po sledeh svojega odraslega sina (Emilio), pred kratkim nepričakovano umrlega v neurju na Jakobovi poti, še sam odpravi po 800 km dolgi romarski stezi. Na pomembnejših postajah v spomin pušča kupčke pepela svojega sina, ki ga je dal v Franciji kremirati. Postopoma se mu pridružijo popotniki z vsega sveta, ki imajo za mukotrpno pot vsak svoje, sila različne motive: prijazni Nizozemec Joost (Yorick van Wageningen) bi rad shujšal, prepirljiva Kanadčanka Sarah (Deborah Kara Unger) se želi znebiti nikotinske odvisnosti, irski potopisec Jack (James Nesbitt) pa sredi avtorske blokade išče navdih za svojo novo knjigo. Po mnogih preizkušnjah in osebnih obračunavanjih naposled uspešno opravijo naporno pot; izkaže se, da je bil pri vsakem od njih pravi razlog zanjo nekaj povsem drugega.

Zanimiva je tematska in simbolna paralela s slavnim ameriškim muzikalom Čarovnik iz Oza (1939) in obetaven je tudi Estévezov pripovedni koncept napornega potovanja peš kot prispodobe bolečega (samo)odkrivanja duhovnih nazorov. Ta je denimo nastal kar nekaj let pred podobno izkušnjo Cheryl Strayed, opisano v knjigi in poznejšem istoimenskem filmu Divja (2014) režiserja Jean-Marca Valléeja z Reese Witherspoon, vendar ne pred še enim takim doživetjem pisatelja Billa Brysona, ki pa je filmsko dramatizacijo šele precej pozneje doživel v hudomušni komični drami A Walk in the Woods (2015) z veličastnima Robertom Redfordom in Nickom Noltejem. Kakorkoli: Estévez govori o žalovanju, intimni (ne nujno krščanski) veri ter odnosu do sveta in soljudi, ki se med sopotniki izkristalizira na dolgem pešačenju. Njegovo sporočilo se zdi dovolj jasno: bistvo je v tem, da (najprej) odpustiš samemu sebi.

Back home in California, Estévez began writing a script, exploring the universal themes of loss, community and faith, and started to see parallels with another great film odyssey. He cribbed some characterisation from a neighbour, a Dutch friend who was 'wonderful but out of his mind. That’s our Cowardly Lion. Because essentially this is a retelling of The Wizard of Oz — Martin is Dorothy, trying to get “home”. The Canadian woman he meets has a broken heart, so she’s the Tin Man. And we meet Jimmy’s character in the hayfield, without a brain, because he’s got writer’s block. Which is something I knew about.’ —The Telegraph, Intervju z M. Sheenom in E. Estévezom

Škoda, da Estévez precej površno razvija svoje like in da iz njihove moralno hvaležne izkušnje ne potegne nekoliko več substance. Njegova scenaristično-režiserska nespretnost se kaže še v navidez improviziranih glumaških vložkih (vpeljava Nesbittovega lika je gledališko izumetničena in groteskno pretirana) in dramaturško neumestnih, slabo prikazanih konfliktih zunaj konteksta (pijansko razgrajanje Martina Sheena, ki pa je v ironičnem naključju samoreferenčno, saj je v predanem katolištvu pred časom v resnici našel odrešilno bilko po svoji dolgoletni, nasilni alkoholni zasvojenosti). Epizoda s španskimi Cigani (ki se izkažejo kot plemenito, modro ljudstvo visokih etičnih vrednot) je ne samo kulturno docela neprepričljiva, temveč tudi smešno stereotipna; podobno kot klišejski motiv mrtvega sina, ki se kot obcestni privid venomer prikazuje njegovemu žalujočemu očetu.

Kljub nekaterim pomankljivostim gre za nadvse spodobno, doživeto, spodbudno, vizualno in sporočilno polnovredno filmsko doživetje, ki nas k sreči ne posiljuje z dogmatskimi verskimi nauki in ceneno idolatrijo, temveč svojo duhovno zaokroženost in podobo išče v otipljivi, aktualni in vsakdanji človeški bližini.

18 komentarjev:

  1. Ni mi ravno ostal v spominu, niti on niti film. Po tvojih merilih "super" očitno pomeni nekaj drugega.

    OdgovoriIzbriši
  2. Young Guns ti ni ostal v spominu? Jao bože :) Top western iz osemdesetih. Billy the Kid pa cel brat pack noter, jebote. Plus Terence Stamp in Jack Palance za protiutež. Pa moderna muska, kar je bilo za vesterne takrat nekaj nezaslišanega :) Res dober film, kar se mene tiče. Na pamet ga znam.
    Kot The Lost Boys.
    Mi je pa zanimivo, da hvališ Roba Lowea, ki pa je bil res lesen takrat :)
    No, vsak po svoje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ha ha, "super" obdobje za westerne si si izbral, res poznavalsko. Iz osemdesetih se iz tega žanra spomnim filmov Long Riders, Silverado, mogoče še Heaven's Gate, potem smo pa počasi končali z omembe vrednimi. Roba Lowa ne hvalim iz filma Young Guns (kjer ga itak ni) oz. tega obdobja nasploh, ampak trdim, da je pozneje postal najuspešnejši in verjetno tudi najboljši igralec iz Brat Packa. Glede soundtracka nimam pripomb, tudi Terence Stamp in Jack Palance me prav nič ne motita. Zato pa so mi povsem negledljivi braća Estevéz, Kiefer 'Nima-za-burek-proti-očetu' Sutherland, debilni Lou Diamond Phillips in drugi nekarizmatični, bledi in neizraziti papki, ki so jih nabrali za osrednje vloge. Christopher Cain Who? Aha, saj res, posnel je briljantni četrti del The Next Karate Kid (1994), ker že prvi je bil ena taka huda mojstrovina, veste. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Za Roba si napisal, da je znal biti zanimiv, kar se bere kot da ti je bil kot igralec všeč takrat, ko je bil res lesen.
    Emilio je v Young Guns zelo dober. Charlie pa v Wall Streetu in Platoonu seveda tudi.
    Ne vem zakaj ti gresta tako na živce.
    Tudi Kiefer je čisto fajn glumac, ko dobi pravo vlogo. Lou Diamond pa je fino pasal v Young Gunse ravno tako. Charlie Sheen je itak samo za par minut, potem ga ustrelijo.
    Če nekdo ni tako dober kot oče, še ne pomeni, da je slab :)
    In ko sva že pri Donaldu, toliko posranih filmov in vlog kot je nasnel zadnjih 20 let, še De Nira prekaša :)
    Karate Kid pa čist super guilty pleasure iz osemdesetih. Danes takih ne znajo več delati.

    OdgovoriIzbriši
  5. Rob Lowe najuspešnejši in najboljši iz Brat Packa? Saj menda nisi pozabil na Patricka Swayzeja, Seana Penna in Toma Cruisea, mar ne? Pa Matta Dillona? Spomin peša, a ne :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Pa na Two and a Half Men od Sheena, ki je bil mega popularen, o čemer Rob lahko samo sanja.
    Daj no, ne ga srat :) Pa Hot Shots in še kaj.
    Rob sploh ni imel nobenega pravega filmskega hita, ko je bilo osemdesetih konec. Ostali so jih ipak imeli. Zato nimam pojma od kje ideja, da je najuspešnejši :)
    Se pa seveda strinjam, da je zadnja leta nanizal nekaj super vlog, to pa itak.

    OdgovoriIzbriši
  7. Pravzaprav so bili skoraj vsi bolj uspešni od Roba. Pa tudi boljši igralci. Tudi Tom, ki ga ne maraš, seveda. O tem pričajo že nominacije za oskarja, o katerih Rob samo sanja :) Da o Pennu in Dillonu niti ne govorim.
    Pa Swayze in uspešnost Roba? Se šališ :) Sever in jug, Umazani ples, Duh!

    OdgovoriIzbriši
  8. Mislim, da ti ni čisto jasno, kdo sodi v Brat Pack (prvotno zasedbo) in kdo ne. Jaz govorim izključno o igralcih iz filmov Breakfast Club in St. Elmo's Fire. Saj ni tako težko poguglat, no. -KLIK-

    OdgovoriIzbriši
  9. Zame je začetek brat packa The Outsiders, jebat ga :)
    Zadeva je dosti širša kot jo prikazuješ ti. Le preberi cel članek, če ga že linkaš :)

    OdgovoriIzbriši
  10. Pa koga zanima ta Brat Pack in kaj je "zate" kaj in kaj je "širše". To niti slučajno ni poanta česarkoli in nima nobene zveze z dejstvom, da sta Esteveza pač zanikrna glumača kot le kaj. Škoda, da nista bila raje producenta ali režiserja ali karkoli drugega.

    OdgovoriIzbriši
  11. Nop, nista :) In Young Guns, Wall Street, Platoon in še kaj, dokazujejo, da se motiš :)
    Ogromno slabših igralcev je.
    Sam pa vidiš, da je Emilio poštekal, da je njegovo mesto v režiji in skoraj nič več ne igra. Bobby je meni osebno namreč mojstrovina. Podcenjen biser.

    OdgovoriIzbriši
  12. Aja, pa še nekaj :) Tista slika, ki si jo pripel zgoraj, ko naj bi te bral v službi, je iz wcja, kar pomeni, da te berem med tem ko serjem :)
    Hahahahahahahahahaha :)

    OdgovoriIzbriši
  13. Itak. Ampak bereš me pa le. :) Samo škoda, da se te nič ne prime in še vedno pišeš po svoje o stvareh, ki jih ne razumeš. :P

    OdgovoriIzbriši
  14. Sem že mislil, da je počasi prah prekril tele, kako bi se izrazil, hmmm, recimo "debate" z Iztokom. Še dobro, da sem se zmotil.

    OdgovoriIzbriši
  15. Sem prijetno presenečen, da se sploh kdo še spomni teh "debat", predvsem na drugih blogih (občasno tudi na tem). Včasih je bilo bolj pestro, ja. :)

    OdgovoriIzbriši
  16. Kako se ne bi spomnili the debat, so pa ja že malo 'epic'.
    In dokler so njegove besede samo zapisane na ekranu, ki ga lahko zlahka ugasneš, je še uredu. Zadnjič sem ga bila primorana poslušati na Urbanem gladiatorju, kjer je neumorno kvasil neprimernosti, oblednosti in bedarije. In to v mikrofon... Groza.

    OdgovoriIzbriši
  17. Ne me jeb... A ti tudi. Meni se je to zgodilo decembra na Kopah. Nisem vedel ali bi bilo bolje v ogenj vreči mikrofon ali kar celo gobezdalo.

    OdgovoriIzbriši