29. maj 2017

A Cure for Wellness (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Gregor 'Gore' Verbinski je režiser z izjemnim občutkom za vizualnost: za fotografijo, kadriranje, vzdušno barvno paleto, organsko montažo in estetsko kompozicijo prizorov. Američan poljskega rodu je zaslužen za nekaj slovitih novodobnih projektov: predelavo japonske grozljivke The Ring (2002), prve tri naslove najuspešnejše piratske franšize vseh časov (The Curse of the Black Pearl, Dead Man's Chest, At World's End) ter animirano meta-referenčno kavbojko Rango (2011). Pri naslednjem stripovskem vesternu The Lone Ranger (2013) mu je sicer spodrsnilo, ampak okej, vsak se kdaj opeče. Zdi se, da ga morda muči podoben simptom kot še enega njegovega stanovskega kolega z odličnim očesom, Zacka Snyderja. Dokler snema filme po scenariju drugih (Watchmen), se izkaže fantastično; ko plete zgodbo (tudi) izpod lastnega peresa (Sucker Punch), mu gre vsebinsko opazno slabše. Nekateri znajo snemati, drugi so izvirni pripovedovalci in oblikovalci konteksta; oboje je sorazmerno enakovredno dano le redkim (dočim tretji ne znajo ničesar, recimo Eli Roth). Zlati časi celokupnih in polnovrednih filmskih avtorjev so verjetno minili (aha, tebe gledam, Ridley Scott).



Fantazijsko-psihološki triler Kako ozdraviti dobro počutje v ameriško-nemški koprodukciji je tudi tokrat paša za oči (in s spevno glasbeno podlago še za ušesa), o tem se strinja večina kritiškega občestva. Zmotili sta pak drugi dve stvari: čudaško nedosledna zgodba in mučna dolžina poltretje ure. Pri obojem se moram žal — bolj ali manj — strinjati. Takoj sem se spomnil na gotsko srhljivko Crimson Peak (2015) ter viktorijansko grotesko Stonehearst Asylum (2014), ki se podobno odvija med stenami sanatorija (oz. v umobolnici, tako kot Shutter Island Martina Scorseseja): odlično grajenje suspenza in opresivne atmosferičnosti, bizarni freudovski motivi in prepričljive glumaške predstave so vredni ogleda — a pripoved doživi tematski kolaps prav v odločilnem sklepnem dejanju.

Zgodba Justina Haytha (v vnovičnem sodelovanju z Verbinskim po Osamljenem jezdecu) spremlja nadutega mladega povzpetneža Lockharta (Dane DeHaan), ki ga upravni odbor finančne tvrdke iz New Yorka pošlje v odmaknjeno elitno zdravilišče v švicarskih Alpah: domov naj bi pripeljal enega od izvršnih direktorjev, ki je v nerazložljivi zablodi sklenil ostati tam. Mladenič ne sluti, da bo to veliko težje in dolgotrajnejše od predvidenega; po avtomobilski nesreči namreč z mavcem na nogi tudi sam obtiči v zloveščem sanatoriju, ki med premožnimi pacienti slovi po terapiji s tamkajšnjo zdravilno izvirsko vodo. Ustrežljivi direktor častitljive ustanove dr. Heinreich Volmer (Jason Isaacs) je že kar sumljivo prijazen, osebje pa zahrbtno spremenljivega in zadržanega vedenja. Lockhart spozna mlado bolnico Hannah (Mia Goth), ki ima očitno poseben status: kaže, da ji je dr. Volmer skorajda tako naklonjen kot pravi oče (ki naj bi "prišel ponjo, ko bo pripravljena"). Za nelagodje in preganjavico zbujajočimi zidovi zdravilišča se dogaja nekaj čudnega: morda kaj v zvezi z legendo o nekdanjem lastniku posestva rodbine von Reichmerl, s plemiško krvjo obsedenim baronom in njegovo bolehno sestro (glej tudi Les rivières pourpres Mathieua Kassovitza) ter srhljivimi poskusi, ki jih je blazni graščak izvajal nad okoliškimi vaščani. Lockhart se bo moral v iskanju "zdravila za tegobe sodobnega človeka" soočiti s preteklimi travmami (smrtjo očeta) in utelešenjem nekaterih svojih prvinskih strahov: izpadanjem zob, incestom in prividi jegulj. Gnusnih, spolzkih, vsepovsod gomazečih jegulj.



Od tod je nemogoče nadaljevati s povzetkom (zlasti z opisom tistega, kar gledalca zmoti), ne da bi vsaj deloma razkrili vsebino, zatorej pozor: če filma še niste videli, je bolje, da tukaj nehate brati. Gre za nekonsistentnosti, slepe ulice in logične luknje, ki večini gledalcev zagrenijo izkušnjo, priskutijo epilog ter poskrbijo za banalno klišejski, pripovedno ceneni in vnaprej predvidljivi deus ex machina razplet brez zadoščenja psihološke dvoumnosti (ko gre zgolj za omračeni um junaka) ali vsaj žanrskega vzorca zavajajočega končnega preobrata v slogu M. Nighta Shyamalana, ko se vzročno sosledje ali protagonisti pokažejo v luči drugačnega konteksta. Neposrečen konec pa je tak kot slaboten in ridikulozen filmski antagonist: celoto pokvari še za nazaj.

Skratka,  SPOILER  dr. Volmer ni nihče drug kot zloglasni baron von Reichmerl, ki si je skupaj z osebjem življenje podaljševal s čudodelnim ekstraktom iz teles bolnikov, v katere je s posebno proceduro spustil žive jegulje. Sluzaste živali v naravnem zbiralniku vode pod posestvom hranijo s trupli umrlih pacientov, ki so po postopku povsem izsušeni; to seveda zastruplja vodo, ki ima na zdravje poguben učinek (resignirana otopelost, halucinacije, paradontoza), vendar so omamljeni starci pod vplivom placebo slepila prepričani, da jih voda krepi in prečiščuje. Baron je želel lastno sestro ozdraviti neplodnosti in spočeti otroka čiste krvi, besni vaščani pa so zažgali grad in ubili baronico ter ji izrezali nerojenega otroka. A ta je preživel po zaslugi napoja nesmrtnosti: Hannah je v resnici hči incestnega razmerja med baronom in njegovo sestro. Dr. Volmer je čakal le na njeno zrelost in prvo menstruacijo, ko bo dekle godno in bo lahko zanosilo naslednjega potomca čiste krvi.

No one ever leaves. What you fail to understand is that no one wants to. Do you know what the cure for the human condition is? Disease. Because only then is there hope for a cure.



Kaj torej zmoti?  SPOILER  Gotovo že absurdna zasnova nazadnjaško klasične pripovedi o norem znanstveniku /fantomu iz opere (po požaru mu ostane opečeno iznakažen obraz in mora redno menjati kožo obličja), ki skuša z lastno hčerjo — iz incestoidnega razmerja s sestro — zaploditi čistokrvnega potomca in je temu cilju skrivoma podredil vse svoje delo in življenje. Dalje so moteči tudi rdeči slaniki oz. nepotrebno odvračanje pozornosti z nebistvenimi, zavajajočimi in protislovnimi dejstvi: recimo to, da jegulje v bazenu pod sanatorijem "živijo več kot tristo let" — saj življenja ne podaljšuje ta voda (ki je celo toksična), temveč destilirani izvleček iz človeških teles (ki ga ves čas pijejo zdravniki). Oportunistična je tudi tematska aluzija o nekakšnem psihosomatskem "zdravilu za pridobitniško in stresno zahodnjaško civilizacijo" ter sprevrženi zdravniški etiki znotraj medicinske industrije (kjer namensko razvijajo bolezni, da bi "z upanjem" ustvarili povpraševanje po zdravilih), ki pomensko in simbolno naposled ne vodi nikamor (razen nenadoma ozaveščenega junaka, ki se sklene odreči korporativnemu suženjstvu in izkoriščevalskim težnjam delodajalcev — četudi je vpleten v nečedne posle in ga bo Komisija za vrednostne papirje in borzo SEC klicala na odgovornost). Zanikrno in časovno pomešano (smrt matere) so vključeni nekateri groteskni motivi (denimo soba z vitrinami, za katerimi v formaldehidu podobni tekočini lebdijo preparirani ljudje), za katere ni jasno, ali gre za halucinacije ali dejanske dogodke (vključno s proceduro črpanja vode z jeguljami v želodec protagonista, ki razen začasne poznejše otopelosti nima trajnih posledic za njegovo počutje), precej nejasno je tudi, kako je mogoče, da ostareli bolniki sanatorija vztrajajo pri smrtonosni terapiji oz. prav nihče med njimi ne sluti, da je karkoli narobe (film zgolj namiguje na to, da so hipnotizirani). Določene nelogičnosti je mogoče odpraviti z obveznim zamikom nejevere, drugih pa nikakor ne (denimo nekonsistentno obnašanje mlade Hannah in gospoda Pembroka); in zakaj je glavni junak nenadoma tako zelo ključen, da se v sklepnem dejanju za njim pripelje kar celoten upravni odbor podjetja? Že tako begajoča pripovedna štrena in dramaturško trhla struktura se tako izpridita v poslednji nesmisel.

V ovinkastem in kot jara kača dolgem umotvoru se verjetno skriva spodobna zgodba, le da žlahtno vsebino in suvereno režijo mestoma preglaša morbidni slog, ki zamegljuje pomenljive poudarke. Nič manj kot vizualna poslastica (resnično prizorišče je grad Hohenzollern blizu Stuttgarta ter opuščeni kompleks v bolnišnični četrti Heilstätten nemškega Beelitza) ima žal pripovedno in kontekstualno okus po pokvarjeni ribi, ki nazadnje pusti slab zadah in terja šilce močne grenčice proti spahovanju. Film Verbinskega se je blagajniško slabo odrezal in trenutno velja za finančni flop. Škoda.

Ni komentarjev:

Objavite komentar