17. maj 2017

Dead Awake (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

K filmu me je pritegnila sila obetavna nadnaravna premisa, ki je "od ustvarjalca franšize Brez povratka" — kakor napovednik hvali scenarista Jeffreyja Reddicka — ponujala študijo zanimivega psihološkega koncepta: spalne paralize. Gre za razmeroma razširjen fenomen v fazi prebujanja ali pogrezanja v spanec (zlasti pri kronični nespečnosti, depresiji in bolezenskih motnjah spanja), ko človek doživlja nelagoden občutek, da se nekaj hipov ne more premikati ali govoriti in lahko (na pol buden) le nemočno opazuje okolico; včasih pojav spremljajo prividi ali prisluhi. Menda ga vsaj enkrat v življenju doživi kar večina ljudi. Vsekakor gre za docela nenevarno posebnost človeške percepcije, ki pa ima v svetu filmskih grozljivk neskončen pripovedni in tematski potencial; škoda, da ga film režiserja Phillipa Guzmana (nikad čuo) ni izkoristil niti za ščepec.

Veliko ljudi namreč doživi zelo hude vidne, slušne in tudi tipne halucinacije. Mene so prestrašile zgolj nedoločljive sence, medtem ko nekateri opisujejo srečanja z grozljivimi bitji v človeški ali živalski podobi, duhovi, demoni, trupli, morilci ali še čim hujšim. Pogosto opisujejo, da jim nekaj sedi na prsih, zaradi česar ne morejo dihati, in so prepričani, da so jim štete minute. Nekaterim se zdi, da lebdijo nad posteljo ali da se pogrezajo vanjo. Vsi smo kdaj imeli nočne more, a spalna paraliza je popolnoma drugačno izkustvo. Medtem ko se iz nočne more prebudiš in te kmalu prešine olajšanje, da si le sanjal, je doživetje spalne paralize izrazito realno. —Staša Grom, dipl. dietetičarka, MaXXimum


Nič ni bolj ušivega od koncepta, ki ima tako široko paleto filmskih možnosti za udejanjanje bizarnih nočnih mor, a potem na celi črti razočara pri izvedbi in najosnovnejših žanrskih vzorcih. Nič ni narobe, če je premisa razmeroma preprosta (krvava franšiza Brez povratka temelji zgolj na fascinaciji gledalca nad verižnimi sosledji smrtonosnih dogodkov); še bolj je hvalevredno, če ji v potrditev veljavnosti lahko pripišemo dejansko znanstveno verodostojnost — a za Ktulujevo voljo, naj vendar upošteva vsaj šolska pravila tovrstnih umotvorov (saj poznaš razvpiti Krik režiserja Wesa Cravena), ki jih zna na izust našteti že srednje razgledan osnovnošolec. Kaj bi moral vedeti vsak režiser grozljivk?

(1) Prosim, naj bodo liki kolikor toliko iznajdljivi in naj dajo vtis, da živijo v stvarnem, otipljivem in vsem znanem svetu. Če bomo deležni njihovih osebnih zgodb in psihosocialnega konteksta, se bomo lažje poistovetili z junaki; njihova interakcija in čustvena vzajemnost naj bosta podprti z značajskim razvojem; naj protagonisti doživljajo izzive, preizkušnje in spoznanja. Tako dobimo vtis, da gre za prave ljudi z resničnimi dilemami.

(2) Iskreno prosim, naj bodo dialogi življenjski ter količkaj inteligentni; naj imajo namen, smisel in logično povezavo z dejanji in so skladni z moralnimi prerezi likov. Žlobudranje v tri dni za zabijanje časa, patetični overacting in plehke replike v potrditev očitnega dajo gledalcu občutek, da je slaboumen in potrebuje razlago za najbolj vsakdanje pripovedne banalnosti.

(3) Če že moraš uporabiti lik srhljive prikazni iz ljudskega praznoverja, ki se prikrade v spanje in negibnega človeka zaduši, mu poskusi nameniti strokovno-kulturološko oz. etimološko verjetnejše ime od Stare vešče (Old Hag), ki kljub avtentičnosti ne zbuja ravno neizrekljive groze, pač pa prej posmeh ob ridikulozni zasnovi. Lahko je nekaj takega kot Ba'Gúl (ali Bughuul), ali pa je folklorno splošneje poimenovano, recimo Mora (kot 'mare' v angleškem terminu nightmare) ali Inkubus ali kaj zgodovinsko poistovetljivega.

(4) Če že moraš brezsramno kopirati po tleh plazeči in trzajoče neartikulirani, okostnjaško razcapani lik Kayako iz franšize Ju-On oziroma Samare iz serije Krog, ga vsaj prikazuj nejasno, neotipljivo izkrivljeno in skozi morasto meglico blodenj nerazločno. Ko že šestič ali sedmič (vselej enako) nazorno vidimo zgubano coprniško obličje, namreč malce izgubi strašljivi naboj in postane le še gumijasta pustna šema, ki ne bi prestrašila niti cmeravega šestletnika.



(5) Ljudje ne zaspijo v dveh sekundah, četudi so še tako izčrpani.

(6) Enakomerno stopnjuj napetost do končnega klimaksa (brez cenenih poskokov -BU!-) in naj bo vrhunec pripovedno ter čustveno katarzičen, po možnosti utemeljen na stvarni, izvedljivi rešitvi, ki ji gledalec lahko verjame. Namig: nenadna injekcija adrenalina, ki naj bi iz otrplosti hipoma predramila spečega (in bi se spopadel s sanjsko prikaznijo, preden ga umori), je nekaj, česar bi se v dveh sekundah domislil manj brihten dvanajstletnik na večernem tečaju filmskega ustvarjanja za otroke.

(7) Dejstvo, da si v osrednjo (dvojno) vlogo potisnil sicer všečno Jocelin Donahue (The House of the Devil, Insidious: Chapter 2), žal še ne pomeni, da si Ti West ali James Wan. In ko smo že pri tem: tudi Lori Petty raje pusti v odbitih, nekonvencionalnih in čudaških vlogah tipa Tank Girl (1995).

(8) Oglej si zanimivi dokumentarec The Nightmare (2015) režiserja Rodneyja Ascherja, ki govori o spalni paralizi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar