15. maj 2017

Fist Fight (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Logika ameriške hitre filmske prehrane (mi) je po eni strani docela razumljiva, po drugi pa zadrto oportunistična in podcenjujoča, vsaj do gledalca z IQ-jem, višjim od številke čevljev. Bodisi nas pitajo z generičnimi PG-13 otročarijami neskončnega panteona mož v pajkicah, plehko umeščenih v razkošno vizualnost ohranjevalnikov zaslona, ali pa na nas zlivajo enolično greznico absurdnega straniščnega humorja, politične (ne)korektnosti in sukanja kulturnih /rasnih /spolnih /telesnih stereotipov, direktno podanih na prvo žogo. Tozadevno sem si od debilarije ameriškega režiserja Richieja Keena (serija It's Always Sunny in Philadelphia, od koder je pobral osrednjega glumača s hreščečim glasom) in docela neznanih scenaristov obetal natanko: nič. To sem bolj ali manj tudi dobil, zato pravzaprav ne morem reči, da sem razočaran.



Zgodba je enostavna in prozorna kot plastična vrečka: zadnji dan šolskega leta, ko bo v luči nenehnega optimiziranja sredstev in vsesplošne sistemske krize administracija očitno razredčila delovna mesta učiteljev, si v že tako stresni situaciji (tradicionalno so dovoljene nesramne potegavščine najvišjih letnikov) v laseh znajdeta učitelja angleščine (Charlie Day) in zgodovine (Ice Cube). Prvi je prijazni, nekolikanj hinavski in pohlevni good guy brez hrbtenice, čigar žena pričakuje drugega otroka in si ne more privoščiti, da bi ostal brez službe; medtem ko je surovi temnopolti učitelj s skrivnostno preteklostjo — o komer krožijo različne govorice in se širijo urbani miti — strah in trepet dijakov, saj se nikakor ne pusti zajebavati objestni mladini, akademska tradicija potegavščin gor ali dol. Napetost med njima doseže vrelišče, ko je jasno, da bo moral eden odpasti, učitelj angleščine pa v nagonu samoohranitve po koleričnem izpadu med učno uro zgodovine svojega kolega zatoži zoprnemu ravnatelju (Dean Norris). Maske padejo in rokavica je vržena: nenehno jezni street wise zamorec iz geta bo svojega bledičnega sodelavca izzval na dvoboj s pestmi po pouku na šolskem dvorišču, pred očmi vseh. A do popoldneva se bo zgodilo še marsikaj in stvari se bodo morda korenito spremenile.

Teachers can't fight! —We're gonna handle our differences like real men. —What differences? —You got a job and I don't! That's the fucking difference!



Ne moti toliko skrajno poenostavljena premisa in tudi ne klišejska preobrazba slabotne mile jere v možatega slaboritnika, ki se naposled nauči postaviti zase (pred kolegi, dijaki in nadrejenimi ter lastno ženo in hčerjo), četudi smo to zgodbo videli že tisočkrat. Tudi predstava odrasle glumaške zasedbe je v resnici solidna (Tracy Morgan v stranski vlogi je trapasto hilaričen kot vedno) in film rešuje pred čisto polomijo (četudi Ice Cube spet upodobi Ledeno kocko, ki igra gangsta učitelja). Bolj problematična sta tematska zasnova in sporočilo — ki ga pravzaprav ni zaznati (razen metafore nazadovanja izkrivljenih človeških odnosov v prvobitni fizični konflikt), ali pa je (ne)spretno skrito med prežvečene stand-up gege in nebrzdane vulgarizme, s katerimi ameriška komedija kompenzira pomanjkanje izvirnosti in duhovitosti. Lahko bi bila to kritika ameriškega izobraževalnega sistema (prispodoba boja za preživetje med slabo plačanim, ponižanim učiteljskim kadrom) ali generacijska farsa avtoritete (ki bi razkrivala resnično pokvarjenost in zlonamernost razvajene mladine s polno ritjo privilegijev), vendar si film ne upa poseči globlje ali zajadrati širše, se poslužiti temačnejših satiričnih tonov groteske ali odkrite parodije, ki bi pozornost od forme preusmerila nazaj na vsebino. Pač pa ostaja na potrošniški ravni lahkotnega, primitivnega, hitro pripravljenega šitburgerja s Coca-Colo Zero, ki ga med občasnim hahljanjem ali dvema mirno prebavimo, že čez nekaj minut pa enako uspešno potisnemo v pozabo in se potem ne spomnimo več nanj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar