4. maj 2017

Ghost in the Shell (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nisem in nočem biti mozoljasti cinema nerd ali peterpanovsko pootročeni otaku, z nad kosmatim vampom visečimi joški, stlačenimi pod tesno rožnato majico z motivom japonskega samoroga. Saj veste: nedružabni čudak, ki še vedno živeč pri mami v kleti preživlja dneve in noči za računalniškim zaslonom ob mrzli pici. Tak, ki že kar načelno vnaprej obsoja vsakršno prirejanje njemu tako ljubih animejskih legend. Kristalno jasno mi je edino poslanstvo in namen zahodnjaške filmske produkcije: zaslužek za vsako ceno. Kakor tudi ne dvomim o tem, da konkretno delo še tako zagnanega, vizionarskega režiserja krojijo predvsem apetiti kravatarjev, začinjeni z neskončnimi produkcijskimi kompromisi. Zato bodimo vsaj za spoznanje (samo)kritični. Tudi očitki o "beljenju" protagonistov in trendovskem multikulturnem stapljanju so sicer marsikdaj upravičeni (kreh-The-Great-Wall-kreh), v pomensko in simbolno univerzalni ter globalizirani bladerunnerjevski pripovedi pač ne; kot kaže, polt in oblika oči še najmanj motita Japonce in druge staroselce iz tradicionalnega okolja izvirne zgodbe.

Zadnja leta smo priča mnogim visokoproračunskim filmom, ki pa v vizualnem smislu ne opravičijo vsega denarja, ki je porabljen za film. Tega ni mogoče pripisati Duhu v školjki, saj je vizualno čudovit film, ki se ponaša z izredno dobro fotografijo, scenografijo in uporabo računalniško generiranih ter praktičnih učinkov, veliko pa pripomore tudi glasbena podlaga Clinta Mansella. Rupert Sanders je zopet dokazal, da gre predvsem vizualnega režiserja, saj je zelo očitno, da je veliko truda posvečenega adaptaciji futurističnega sveta animeja, ki resda zelo spominja na Iztrebljevalca. —Jure Konestabo, Filmstart


Kot ugotavlja že kolega s Filmstarta, vizualnosti in tehničnemu aspektu vobče težko karkoli očitamo. Česa drugega v resnici tudi ni bilo pričakovati. Smo si pa verjetno obetali tematsko, konceptualno in sporočilno podobnost s kultnim animejem Kōkaku Kidōtai /Ghost in the Shell (1995), vsaj glede na to, da filmska adaptacija režiserja Ruperta Sandersa (Snow White and the Huntsman) nosi enak naslov in nedvomno meri na tisto, kar sta spočela mojster Mamoru Oshii oziroma še prej avtor mange Masamune Shirow: kiberpankovsko (anti)utopijo bližnje prihodnosti, kjer tehnologija prevzema človeške funkcije, čedalje bolj avtomatizirani ljudje pa se sprašujejo o svoji naravni podobi, avtentičnosti in duhovni istovetnosti. Kaj je torej tisto, pri čemer je poenostavljena in površinska PG-13 igrana produkcija razočarala ljubitelje izvirnika?

Pri filmski predelavi je največ škode nedvomno utrpela zgodba: njeno tematsko ozadje in sporočilnost. V animiranem izvirniku se majorka Motoko Kusanagi (tj. možgani in duh nekdanjega dekleta v robotski lupini) sprašuje o svoji prihodnosti, človeški identiteti in edinstvenosti; medtem ko agentko Miro Killian (Škrlatna Johanca) muči zgolj izguba spomina oziroma vprašanje, kdo je bila v prejšnjem življenju, preden so njeno zavest vsadili v umetno telo (odgovor: od doma pobegla uporniška najstnica Motoko Kusanagi, ki jo je korporacija Hanka Robotics zlorabila za poskuse izdelave kibernetičnega organizma). Eksistencialne filozofske premise o dvojnosti duha in telesa so tako reducirane na stereotipno pripovedno gonilo, ki naj bi osmislilo dejanja protagonistke in poskrbelo za dovolj kratkočasen dramaturški lok. Izgubljena identiteta in prizadevanja filmskega lika, da bi zapolnil luknje v zavedanju ter našel svojo zabrisano preteklost? Kje smo že to videli? Saj res, povsod in že stokrat. Dilema o istovetnosti v kontekstu tehnološko spodbujene stvarnosti je bežno nakazana, vendar se izgublja v nenehni dinamiki in akcijskih prizorih, ki se trudijo posnemati ključne dogodke iz animirane zgodbe: pretep v vodnem kanalu na mestnem obrobju, zaslišanje nič hudega slutečega smetarja s prirejenim umom (v katerega je vdrl kiber-heker), majorkino potapljanje v morje in pogovori z Batouom, njeno soočenje z Lutkarjem (tj. s Kuzejem, ki je v resnici lik iz poznejše animejske serije Stand Alone Complex) in kajpak usodni obračun z robotskim pajko-tankom. Ti prizori so verno poustvarjeni, vendar bolj ali manj izvzeti iz prvotnega konteksta, premetani ter siloma umeščeni v spremenjeno, poenostavljeno zgodbo: kot oportunističen vizualni namig ljubiteljem in poznavalcem originala.

Dogaja se v neonskem, ultrakinetičnem, nadglobaliziranem japonskem New Port Cityju, stilizirani metropoli krasne nove distopije, kjer Mira (Scarlett Johansson) alias »Major«, hibridno, fantomsko, kiborško bitje, človeški duh v sintetičnem, robotskem telesu (ja, pod njeno kožo so zrolane Lucy, Črna vdova in Ona), sicer produkt mogočne korporacije Hanka Robotics, vrtoglavo lovi in hladnokrvno pobija teroriste (hekerje ipd.), ki ogrožajo posthumanistični, postseksualni status quo, »evolucijsko« robotizacijo človeškega mesa in preživetje policijskega kapitalizma. Mira je begunka, ki so ji izbrisali spomin, da bi jo lažje asimilirali, kar nas pripelje tudi do poante tegale cyberpunka: kapitalizem lahko preživi le tako, da ljudem izbriše spomin. —Marcel Štefančič, Mladina

Še bolj to velja za like in relacije med njimi, ki se docela izgubijo s prevodom v preprosto hollywoodsko formulo. Lutkar je v animeju samonikla umetna inteligenca in višje razvita kolektivna nadzavest; nesnovna vsenavzoča kibernetična esenca, ki se je moralno povzdignila nad nizkotne človeške gone (nekaj takega kot Ava v odličnem sci-fi trilerju The Machine Caradoga W. Jamesa). Želi si uresničiti še zadnjo premiso organske evolucije: reprodukcijo v združitvi uma z majorkino zavestjo in premik na (še) višjo eksistenčno raven. Dočim je filmski Kuze (Michael Pitt) zgolj maščevalni kiber-terorist ter klišejsko tragičen lik, čustveno vezan na majorkino preteklost (tj. fant, v katerega je bila zaljubljena kot živo dekle, ki so ga za eksperimente in profit prav tako izkoristile sebične korporacije), pri čemer kot skrivnostni heker nima želja o razvoju zavesti ali spojitvi umov v naprednejše artificielno bitje. Namesto pretanjenih namigov o suženjskih načelih kapitalistične gospodarsko-politične paradigme (kjer je tudi človek samo zamenljiv izdelek) film išče konkretnega antagonista drugje: v stereotipnem izkoriščevalskem lastniku tvrdke Hanka Robotics (Peter Ferdinando) — samo zato, da v infantilno zadoščenje gledalca ta dočaka pravičniško smrt (izpod rok dolgočasnega lika Takeshija Kitana) ter se mehansko prerojena super-junakinja majorka lahko čimprej loti nadaljnjega boja z vsemi morebitnimi zlobneži. Torej najbolj razočara razplet in ceneni finalni iztek brez vsakršne simbolne vrednosti, z namigi usmerjen k nadaljevanju ali še eni franšizi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar