27. maj 2017

John Wick: Chapter 2 (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

John Wick, you're not very good at retiring. —I'm working on it.

Kot izjema, ki potrjuje pravilo, sem bil presenečen in iskreno navdušen nad prvim Johnom Wickom (2014) oziroma Keanujem 'Bukovim polenom' Reevesom, ki je za akcijsko streljaško pretepačino Chada Stahelskega in Davida Leitcha lastnoročno posnel večino kaskaderskih prizorov. Videli smo sijajno stiliziran vzporedni svet elegantnih ubijalcev po naročilu in skrivnih morilskih združb, kristalno čiste in živopisano jasne prizore deljenja kozjih molitvic (brez slabosti zbujajoče tresoče kamere in trendovskih montažnih rezov na tisočinko sekunde), dobili smo stripovsko poistovetljivega slaboritnika na robu razsodnosti (smrt ljubljene žene, psiček, kraja vozila), vse to fotografsko spretno prikazano s koreografijo kaskaderskega veterana in veščo rabo stvarnih rekvizitov (namesto cenenih CGI učinkov). Pred dvema letoma in pol sem pravilno napovedal: "Četudi zgodba tega (k sreči) z ničimer ne nakazuje, se ne bi čudil, ako bi doživeli nadaljevanje z Johnom Wickom."



In zdaj smo ga dobili. Upokojeni John Wick se znajde v precepu, ko mora zavrniti ponudbo nadutega mafijca Santina D'Antonia (Riccardo Scamarcio) ter prelomiti kodeks zvestobe in časti, ki ga zahtevajo zlovešči markerji oz. medaljoni vračanja profesionalnih uslug, simbolično zapisani s krvjo. Poštirkani makaronar z grožnjami vztraja pri tem, naj John odstrani njegovo sestro Gianno D'Antonio (Claudia Gerini), ki je namesto Santina podedovala vplivni očetov stol za omizjem zločinskih organizacij. Wick se po nasvetu šefa hotela Continental in prijatelja Winstona (Ian McShane) obotavljivo vda izsiljevanju ter odpotuje v Rim, kjer naj bi eliminiral svojo tarčo. Tedaj še ne sluti, da namerava ljubitelj mesnih kroglic in pice takoj po atentatu poskrbeti tudi za najemniškega morilca in s tem zabrisati vse sledi za seboj. Za Wickom razpiše vrtoglavo visoko tiralico in hipoma se aktivirajo vsi drugi hitmani (in hit-ženske) ter so poslej na vsakem koraku Johnu za ritjo. Začne se boj za preživetje in končno maščevanje hinavskemu špagetarju.

Kaj natanko smo torej dobili? Preprosto več pretepaško-streljaške dinamike in veliko manj smiselne ali posebej izvirne zgodbe, ki že v izvirniku ni bila ravno Hamlet s pištolo na steroidih: neskončno dolge in ponavljajoče se sekvence deljenja svinca in letečih brc med neverjetno število nasprotnikov, katerih orožje in pesti so prav neverjetno neučinkoviti zoper Keanujevo karizmo in glumaški sijaj. Prizorišča so sicer čudovita in kamera brezhibna, a ko že osmič ali štiriinsedemdesetič vidiš enako onesposobitev brezimnega mafijca /vojaka /najemnika in strel v glavo (tudi nabojev nikoli ne zmanjka, novo orožje pa leži vsevprek), postane dogajanje rahlo enolično in repetitivno, pripoved pa sterilna in le še sebi namen. Zlasti, ker upehani protagonist tokrat nima čustveno oprijemljive motivacije (četudi je zgodba neposredno nadaljevanje prejšnje) in ker dramaturška integriteta visi na tako tanki niti, da je že nevidna: le še popkornovsko klišejska, generična kakofonija "frajerskih" zločinskih figur (not), vizualnega nasilja in rdečih brizgov.

Toda ravno akcijski prizori so obenem tudi precej nazadovali v primerjavi s predhodnikom, saj že kaj hitro izgubijo stik z realizmom in se pomaknejo k verjetnosti ranga Hitri in drzni. Čar prvenca Chada Stahelskega je bil ravno v tem, da je glavni junak bil tudi mnogokrat pretepen in na robu preživetja, toda v nadaljevanju Keanu bolj spominja na Terminatorja, kot pa dokaj realističnega akcijskega junaka. Gledalec že kupi njegovo spretnost pri zadajanju smrtnih udarcev, toda njegova neuničljivost žal preseže sprejemljivo mejo. Poleg mnogih neverjetnih dogodkov pa se kažejo mnoge nelogičnosti scenarija, ki so pogoste v žanru akcijskega filma. —Jure Konestabo, Filmstart

Iskreno sem upal, da ustvarjalci ne bodo podlegli oportunizmu; da se bodo bolj potrudili in servirali (vsaj) zaokroženo zgodbo, duhovite dialoge in fascinantne like (kakopak: osrednji antagonist je medel in dolgočasen kot le kaj). Morda pa je krivo to, da je David Leitch tokrat prepustil režijo Stahelskemu in je sam nastopil zgolj v vlogi producenta? Med spletnim občestvom in kritiško srenjo boste videli sila prizanesljive, spodbudne ocene; mene pak v drugo film ni (tako) impresioniral, žal. Napovedan je tudi sklepni del trilogije (na katerega brez sramu namiguje že tokratni nedorečeni epilog), a bi težko rekel, da se ga pobesnelo veselim.

4 komentarji:

  1. Sem bil zelo podobnega mnenja, čeprav pravilno ugotavljaš, da so mu bili mnogi presentljivo naklonjeni. Prvi del je za moj okus zelo posrečeno z akcijo kombiniral odlično elektronsko glasbo. Tokrat pa mi je bila zvočna podlaga precej medla, ne pomaga niti to, da se akcijski vložki močno ponavljajo. Sem nehal šteti, kolikokrat ob padcu na hrbet pospravi kakšnega barabina.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni je preprosto nepojmljivo, kako praktično isti ustvarjalci ter z enakimi igralci v prvo naredijo nekaj originalnega, osvežujočega in zanimivega, nadaljevanje pa je čisti šit brez domišljije in takorekoč česarkoli zapomnljivega. No ja, temu rečemo Hollywood.

    OdgovoriIzbriši
  3. Meni je kljub vsem debilnostim še vedno več kot soliden double bill z enko. Še posebej danes, ko dobrih oldschool akcijskih filmov ni več. Se pa strinjam, da je enka boljša in se tudi sam malo čudim, da je dvojka prejela tako vsesplošno hvalo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Se strinjam, tudi dvojka je v kaskaderskem smislu posneta dobro (od tod moja še kar solidna ocena), le da ne prinaša absolutno nič novega ali zapomnljivega.

    OdgovoriIzbriši