26. maj 2017

Kill Switch (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Zakaj so film, kot kaže, naknadno preimenovali v Redivider, mi ni uspelo ugotoviti. Verjetno v izogib zamenjavi z istoimensko tretjeosebno strelsko igro založbe Namco iz leta 2003 (za PS2, xBox in PC), kar je dokaj ironično, saj je tudi film natanko to: posnetek dojemanja računalniške igre. Le da je prvoosebne sorte, z vključenim HUD prikazovalnikom stanja (head-up display) in zornim kotom protagonista — potemtakem slično Hardcore Henryju (2015) Ilije Najšulerja, za katerega sem tedaj zapisal: "Čeprav mu ne moremo očitati pretencioznosti ali kaskaderske nespretnosti, tudi ni zelo verjetno, da bo sprožil filmski val podobnih čudaštev." Po svoje sem imel torej prav, saj odtlej nisem opazil baš mnogo podobnih konceptov. Bržčas zato, ker so abotni, nesmiselni in zgrešeni.

Vratolomni celovečerec mladega nizozemskega režiserja in izvedenca za posebne učinke Tima Smita, očitnega navdušenca nad znanstveno-fantastičnimi motivi in vizualnostjo akcijsko-miselno-streljaške preživetščine Half Life 2, je nastal — glej si ga glej — na osnovi njegovega kratkega filma What's in the Box?, ki se je pred časom pojavil na YouTubi (in je verjetno še vedno tam). Desetminutni film se mi zdi amaterski podvig srednješolca s preveč prostega časa, neskončno daleč od prelomnih dosežkov Neilla Blomkampa, ki so svojčas netili viralne senzacije med laično javnostjo; a nekaterim manjšim produkcijskim tvrdkam se je zamisel očitno zdela naložbe vredna in k projektu so pritegnili tako zveneča imena kot Dan Stevens (The Fifth Estate, The Guest, The Ticket, Colossal, Beauty and the Beast) ter Bérénice Marlohe (Skyfall). Manekenska temnolaska z naključnim režanjem (oziroma nasmihanjem brez povoda) sicer ne predstavlja ravno shakespearske ekstaze, dočim je britanski igralec gotovo eden izmed obetavnejših novodobnih obrazov, pojavljajočih se v čedalje boljših zgodbah. Tokratni nastop je žal korak nazaj in naravnost v pasji kakec; predvsem zato, ker ga v filmu komajda sploh vidimo. (Njega, ne kakec.)

Futuristična premisa je približno tako verodostojna kot v Ponorelem Henriku: vojaškega pilota in/ali znanstvenika Gordona Freemana -pardon- Willa Porterja (Stevens) najame vplivna korporacija za pridobivanje alternativne energije, da bi pomagal pri zagonu revolucionarnega energijskega portala: z njim naj bi snov iz "podvojenega" vesolja predelovali v krvavo potrebno električno energijo. (Če že tukaj debelo gledate, smo itak končali. Sicer pa si tako ali tako raje oglejte sijajni Another Earth.) Zrcalni svet naj ne bi imel organskega življenja in predvideno je bilo, da bi postopek obvladovali z visokotehnološkim stolpom, ki z energijskim žarkom kot s popkovino povezuje obe resničnosti. Vendar se dobri nameni izjalovijo, pojavljati se začnejo gravitacijska popačenja in časovne anomalije, drek zadene ventilator in nekdo se mora z informacijsko kocko, ključem za aktivacijo portala (ne sprašujte, nimam pojma), prebiti do tehnološkega osrčja energijske centrale.

Nisem prepričan, ali poldrugo uro trajajočemu umotvoru lahko sploh rečemo "film" — torej pretežno prvoosebnemu prikazu perspektive junaka z naglavnim vizirjem (ki vidi svoje roke in okolico) na begu pred sovražnimi letečimi droni in uporniškimi vojaki, ki mora med frčanjem krogel priti od točke A do točke B, po možnosti živ in zdrav. Da mu strežejo po življenju in njegovo zdravje vztrajno peša, vemo po zaslugi digitalnih sporočil prosojnega vmesnika videoiger tipa CRASH IMMINENT, HEAD TRAUMA DETECTED ali SEEK MEDICAL HELP. Vrtoglavico zbujajoče bezljanje je takorekoč brez dramaturškega konteksta in razlage: večinoma ne vemo, kaj se dogaja in zakaj, nelinearno razdrobljena zgodba pa se med ekranskimi opozorili sproti sestavlja v dialogih z drugimi liki. Že dolgo nisem tako otopelo in nezainteresirano zrl v bolj enoličen, docela nepoistovetljiv in suhoparen film (s sicer spodobnimi učinki in kamero), kjer bi mi bilo manj mar za (docela nekarakterizirane) like, njihova dejanja in celotno brezvezno zgodbo nasploh (vsaj, dokler sem bil še buden). Vse skupaj je še manj smiselno od tega, da čez ramo opazujete prijatelja /brata /sina, medtem ko se s krmilnikom v rokah na domačem zaslonu preizkuša v eni izmed generičnih prvoosebnih streljačin. Tragična škoda časa, energije in sinaps. Raje še sedmič na najtežji stopnji obrnite izjemni Half Life 2.

Ni komentarjev:

Objavite komentar