2. maj 2017

Session 9 (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

The icepick method. Insert a thin metal pipette into the orbital frontal cortex. Enter the soft tissue of the frontal lobe. A few simple, smooth, up-and-down jerks sever the lateral hypothalamus ... all resulting in a rapid reduction of stress for our little patient here. Total time elapsed? Two minutes. Only side-effect? Black eye. Recommended treatment? Sunglasses.

Ameriški televizijski in filmski režiser mlajše generacije Brad Anderson ima za seboj nekatere izjemno domišljene (Transsiberian) in domala kultne projekte (The Machinist), druge razmeroma zanimive (Happy Accidents, Stonehearst Asylum) in tretje dokaj ponesrečene (Vanishing on 7th Street, The Call). Povprečje njegove ustvarjalne poti je potemtakem kar solidno, bi rekel. Navadno dela z zvezdniško igralsko zasedbo, velik poudarek daje retro-vizualnosti (običajno brez cenenih CGI učinkov), pristni scenografiji in opresivni vzdušnosti ter se v svojih zgodbah rad posveča človekovi psihopatologiji; mračnim in zlonamernim platem osebnosti, ki v razpletu vzročnih povezav razkrivajo zatajene grehe, v bremenu krivde potlačene spomine in blazna ali nezavedna dejanja. Prikaz nerazumnih, kompleksnih duševnih stanj pa pri njem (bodisi načrtno ali spontano) vselej terja davek v pripovedni povezanosti, dramaturški zaokroženosti in karakterizaciji likov; zaradi česar zgodba včasih pusti vtis, kot da nekaj manjka ali da celota sporočilno ni vse tisto, kar bi lahko bila. Tukajšnji psihološki triler, za katerega je Anderson sam napisal tudi scenarij, je morda primer tega.



Premočrtna zgodba spremlja ekipo najemniških delavcev (David Caruso, Stephen Gevedon, Paul Guilfoyle, Josh Lucas, Brendan Sexton) pod vodstvom izkušenega Gordona (Peter Mullan), ki iz opuščene psihiatrične bolnišnice Danvers State Hospital (posneto na resnični lokaciji) strojno odstranjujejo strupene azbestne obloge, preden bi mestne oblasti porušile zlovešče tridelno poslopje, prizorišče mnogih nedoumljivosti in prikritih zgodb. Če nevarno delo opravijo v rekordno kratkem času, jih čaka velikodušno plačilo. Njihov šef krvavo potrebuje tisti denar in bo posel sklenil za vsako ceno, četudi bi to pomenilo 24-urni delovnik; doma ga čakata bolni novorojenček in težavna soproga, njegovo živčno razrvanost in mučno napetost med možmi pa še povečujejo natančna narava dela ter nezanesljivi kolegi, med katerimi je čutiti mnoga nesoglasja. Eden izmed njih (sicer soscenarist Gevedon) v razpadajočem arhivu nekdanje umobolnice naleti na stare magnetofonske posnetke, na katerih so zabeleženi pogovori zdravnikov in pacientov med nekdanjimi terapevtskimi seansami. Pozornost izobraženega odvetnika brez prakse, čigar oče se je bil nekoč ukvarjal z zloglasnim sodnim primerom ene izmed tamkajšnjih bolnic, pritegne niz intervjujev z Mary Hobbes, žensko z diagnozo disociativne motnje identitete. Njene mnoge razcepljene osebnosti — vsaka z drugim "imenom" — s srhljivo spremenjenim glasom in raznolikimi čustvenimi odtenki spregovorijo o preteklih travmah neuravnovešene bolnice, katere družina je bila očitno surovo umorjena. Je krvavi zločin zagrešila katera od njenih vzporednih osebnosti? Je bil morda to skrivnostno izmuzljivi "Simon", ki se na prvih osmih seansah kar noče pojaviti? Gre za isti glas, ki ga vse bolj zmedeni in duševno izčrpani delovodja (ta komaj opazno šepa zaradi nekakšne nedavne poškodbe od doma) vztrajno sliši tudi v glavi? Eden od njegovih delavcev naleti na skrivno najdbo zakopanih dragocenosti, kmalu potem pa se za njim izgubi vsaka sled. Kaj se pravzaprav dogaja?



Škoda, da se pisca scenarija vendarle nista malce bolj pomujala vsaj pri oblikovanju likov in njihovih motivov (in je karakterizacija prepuščena poistovetenju igralcev) ter zakulisju njihovih osebnih vezi; saj bi jih bilo gledalcu bistveno bolj mar (vsaj nekaterih med njimi). Interakcija in glumaška predstava sta sicer nadvse solidni, vendar se v divjih asociativnih preskokih — ko se po kosih udejanja celotna slika resnice — nekoliko izgubljajo posamični čustveni in osebnostni poudarki, zaradi česar je končni učinek manjši, kot bi mogel (in moral) biti. A vendarle je Andersonov poglavitni dosežek drugje: namesto enostavnega, hipno minljivega vzburjanja gledalčevih čutil (s cenenimi montažnimi -BU!- poskoki ali smešnimi nenadnimi glasnimi zvoki) buri domišljijo z morbidnimi namigi, subtilnim grajenjem suspenza in nelagodja, prispodobami omračitve uma, preganjavico in groteskno dizorientacijo protagonistov. Tako bolj učinkovito (pa tudi dolgotrajno) straši naš razum prav s tistim, česar ne pokaže — pač pa se šele naknadno sestavi v temačno podobo človekove nerazumne, zverinske plati; kot posledica neznosnih psihosocialnih pritiskov in izkrivljenih družinskih razmerij (Eraserhead, The Shining) ter človekove pretirano dojemljive, osebnostno šibke in etično pomanjkljive nravi. Moč psihološke groze so dobro razumeli nekateri največji mojstri strašljivk (Kubrick, Hitchcock, Lynch) in se dandanes žal čedalje bolj izgublja med banalno, oportunistično PG-13-generično in stereotipno industrijsko produkcijo. Zato pa je Andersonov umotvor — vsaj v ožjem krogu cineastičnih sladokuscev — obveljal za polnovredni žanrski kult, česar nikakor ne bi mogli reči za večino mastnega popkorna, ki ga Hollywood danes izvrže na filmska platna.

I live in the weak and the wounded ... Doc.

Ni komentarjev:

Objavite komentar