19. maj 2017

Table 19 (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Brata Mark in Jay Duplass sta s svojo produkcijsko tvrdko Duplass Brothers Productions udejanjila nekatere posrečene, nepretenciozne mumblecore celovečerce z nizkoprofiliranim humorjem tipa The Puffy Chair (2005) in Safety Not Guaranteed (2012), med drugim sta tudi soavtorja serije Togetherness (2015—2016). Filmska ustvarjalca se rada posvečata zgodbam izobčencev in čudakov, komični drami nelagodja in neskladja ter improviziranim situacijam nedružabnih outsiderjev, po naključju potisnjenih v arhetipski psihosocialni kontekst. Taka je z njunim scenarijem tudi Miza št. 19 režiserja Jeffreyja Blitza (dokumentarec Spellbound, ameriška mokumentarna serija The Office): to je tisto oddaljeno omizje na poročnem slavju (blizu toaletnih prostorov), za katerega organizatorji posadijo čudaške daljne sorodnike, nezaželjene znance, nekdanje varuške in vse tiste, ki jih najraje ne bi povabili, a jim to narekujeta svetohlinski protokol in politična korektnost. Med tujci in čudaki (Lisa Kudrow, Craig Robinson, Tony Revolori, Stephen Merchant, June Squibb) se po spletu okoliščin znajde tudi Eloise (Anna Kendrick); sprva naj bi kot ena izmed družic predvidoma sedela za mizo najbližje nevesti, svoji prijateljici iz otroštva — a so jo tik pred zdajci prestavili za mizo odpadnikov, potem ko ji je nesramni nevestin brat (in njena poročna priča) nedavno dal košarico.



Anna Kendrick mi je sicer iskreno všeč. Punca je čedna in simpatična (režiser Blitz jo je uporabil že v prvencu Rocket Science), brezhibno zna peti (Pitch Perfect, Trolls), premore žanrsko raznolikost in glumaško prilagodljivost (The Voices) ter se odlično znajde tudi v velikopoteznih projektih prve hollywoodske lige (Up in the Air, End of Watch, The Accountant); vendar ima v čudaškem projektu bratov Duplass premalo manevrskega prostora, da bi prišla do polnega izraza. Odpadniška komedija me je z neogibnimi asociacijami na legende Richarda Curtisa tipa Štiri poroke in pogreb (1994) nenehno spominjala na nekaj, kar bi bilo lahko britanskega izvora: komično-dramski slučaj nerodnega pajdašenja različnih likov, ki ne sodijo nikamor, razkritje duhovito-ganljivega čustvenega ozadja neprilagojencev ter zmagoslavna potrditev absurdnosti in nesmiselnosti sveta, v katerem je vendarle dovolj prostora in ljubezni tudi zanje — le da bi iz nekega razloga v britanski komediji tak koncept deloval, tukaj pa ne. Neenakomerno zatikajoča se pripoved je razdrobljena in nepovezana (morda zaradi premalo usklajenih improviziranih vložkov), kljub načrtni nepredvidljivosti se mestoma ne brani stereotipov (in oportunističnega srečnega konca), vključuje dogodke in like zunaj osrednjega konteksta (očitno samo zato, da v kvazi-indie premisi delujejo bizarno) ter v šibkem razponu med komedijo in dramo slabo izkoristi potencial vsake od njiju, zato tudi posrečeno zastavljeni gegi povečini izzvenijo v prazno. Nemara dovolj snovi za trendovsko epizodo v hipsterski novodobni seriji, a žal premalo za artikuliran, zaokroženo zabaven celovečerec.

Ni komentarjev:

Objavite komentar