22. maj 2017

Wilson (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Daniel Clowes je priznani ameriški stripar, ilustrator in avtor grafičnih romanov; osebno sem zanj prvič slišal pred mnogimi leti pri črni komediji Ghost World (2001) režiserja Terryja Zwigoffa (Bad Santa), za katero je Clowes (po lastni stripovski predlogi) napisal scenarij ter si zanj prislužil celo oskarjevsko nominacijo. Znan je še po svojih risarskih projektih Like a Velvet Glove Cast in Iron (1993), David Boring (2000) in drugih, recimo antologiji risanih zgodb The Book of Other People (2008), za katero je prispeval kratki strip Justin M. Damiano — ki ga je hollywoodski vaški tepec Shia LaBeouf (Constantine, Disturbia, Transformers, Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull, Lawless, Fury, American Honey) brez dovoljenja avtorja kopiral v svojem kratkem filmu Howard Cantour.com (2012), čemur je sledil škandal zaradi plagiata, ki ga je razkril mesečnik Wired. Schizo LaBarf se je na Twitterju pozneje opravičeval, češ da "je v navdihu po Clowesovi zgodbi šel predaleč v ustvarjalnem zanosu" (ali nekaj takega), a se je kmalu izkazalo, da to še zdaleč ni edina stvar, ki si jo je psevdo-glumač brezsramno prilastil (umotvor je po tistem umaknil s spleta in se pogreznil v kanalizacijo večne sramote) v nekakšnem kvazi-dokazovanju (ne)načelnosti ali česarkoli že. Shia, odstrani se že, bedak.





Kakorkoli: osrednji lik enostranskih zgodb Wilson (Woody Harrelson) je ločeni zoprnež, osamljeni nevrotik in frustrirani ljudomrznež srednjih let, ki nima nikakršnih zadržkov pri odkritem izražanju mnenja, stalnega nezadovoljstva ter ciničnega nazora pred vsakomer in povsod. Nepovabljen priseda k ljudem v lokalih ali na vlaku (četudi je še veliko prostih sedežev) in jim prostodušno razlaga svoje težave, z zajedljivim sarkazmom nadleguje popolne neznance ter se neumorno vsiljuje celo prijateljem — ki jih ima seveda zelo malo. Pravzaprav samo enega, in še ta se bo očitno preselil drugam. Dneve preživlja v družbi psičke, ki k sreči ne razume njegovih mizantropskih stališč. Ima tudi nekdanjo ženo (Laura Dern), ki ga je pred 17 leti zapustila in splavila njunega otroka — le da to ni res, kakor Wilson po naključju izve (ali pa je že takrat narobe razumel vse skupaj, saj nima preveč posluha za druge ljudi). Skratka: nekje ima zdaj že adolescentno hčer (Isabella Amara), ki jo je njegova neodgovorna žena tedaj dala v posvojitev. Wilson se v nenadejani vlogi očeta prerodi, njegovo življenje nenadoma dobi smisel in vsekakor se bo potrudil vnovič navezati stike s ženo ter poiskati odtujeno edinko. Le da ne gre vse po načrtih; ljudje vendarle delujejo po določenih pravilih družbe in morale, čeprav jih je samosvoji Wilson že zdavnaj sklenil zanemariti.



Film režiserja Craiga Johnsona (True Adolescents, The Skeleton Twins) je naletel na mešane občutke in mlačne odzive kritiške srenje, ki mu predvsem očita slabo priredbo grafične predloge. Roko na srce: to je bilo pri tako kultnem, zahtevnem intelektualističnem stripu tudi pričakovati; docela verna adaptacija satiričnih eksistencialnih avtorjevih pogledov vsekakor ni mačji kašelj. Razen tega ga bremeni dokaj plitva dramaturška podoba z razvodenelo in nejasno osrednjo pripovedno nitjo — a se po drugi strani odkupi s hilarično zabavnimi igralskimi nastopi. Harrelson se je v sijajni satirični generacijski komediji The Edge of Seventeen (2016) očitno samo ogreval, medtem ko tokrat zablesti v polnem sijaju; bolj ali manj enakovredno mu parira tudi vselej zanimiva in žanrsko prilagodljiva Laura Dern. Vendar je največja odlika filma obenem tudi njegova hiba: briljantni Harrelson s svojo prezenco preprosto srka gravitacijo izpod vseh drugih likov in pomenljivega psihosocialnega konteksta, ki prešibko in premalo odločno opozarja na svoj grafični izvor ter namesto groteskno kičasto pogosto deluje pretirano melodramatično. Ogleda vredno predvsem zaradi nelagodno zabavnega in sočutja vrednega osrednjega lika, vendar je najbolje opustiti velikopotezno primerjavo s posrečenim avtorskim stripom, katerega sporočilo se odvija zlasti v medvrstičnih presledkih in praznini med posameznimi epizodami.

Ni komentarjev:

Objavite komentar