1. jun. 2017

Aliens (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Prav te dni si v kinodvoranah ogledujemo kokičarski spektakel Alien: Covenant (2017) ostarelega britanskega režiserja, nič manj kot osmi film o napadalni vesoljski golazni oziroma drugo predzgodbo po njegovem Prometeju (2012) ter upoštevajoč še oba mešanca univerzumov Alien vs. Predator (2004) in Aliens vs. Predator: Requiem (2007). Grozljiva znanstveno-fantastična franšiza, ki se je začela z izjemnim Scottovim Osmim potnikom (1979), se polagoma seseda v čedalje večje CGI traparije za instantno zabavo manj brihtnih osnovnošolcev, ki tematsko in pomensko ne bi mogle biti dlje od prvotne zasnove. A glej ga zlomka, še vedno se najdejo skromnejši umi, ki v plehkih akcijskih debilarijah, polnih pirotehnike in plastičnega gravža, vidijo nekakšen presežek. Med njimi so posebne sorte možganski trusti, ki že akcijskemu nadaljevanju Jamesa 'Kralja sveta' Camerona dajejo odločno prednost pred izvirnikom. Dajmo si pobliže pogledati njihovo omejeno in plitvo dojemanje, shall we?

Brez odlašanja: Cameronov Osmi potnik 2 je obrtniško vešče zvarjen, vizualno dopadljiv in uživaško kratkočasen film, verjetno eden bolje poustvarjenih sequelov sploh. To zanikati bi bilo pač neumno. Tematsko je zaplodil vrsto zabavljaških izdelkov in nažigaških videoiger s kanonfutrom v obliki tehnološko opremljenih vojaških specialcev, začenši z izjemno serijo StarCraft založbe Blizzard Entertainment. Bil je finančno uspešen in si je prislužil kopico odličij, tudi dva oskarja (za posebne učinke in montažo zvoka) ter pet nominacij (glavna ženska vloga, scenografija, zvok, montaža, glasba). Pa je celostno boljši od svojega predhodnika? Po mojem nikakor ne. Kdor tako meni, morda sploh ni videl Scottovega izvirnika (oz. ga ni razumel) ali pa ima pri ogledu filmov sila enostavna merila in pričakovanja: zgolj nenehno dogajanje in zabavo brez težaškega miselnega naprezanja. Bolj umestno bi bilo reči, da gre pri drugem filmu za precej drugačen koncept in neposredne primerjave pravzaprav niso upravičene. Iztrošena puhlica se namreč glasi, da je Cameronovo bombastično nadaljevanje za Scottov original tisto, kar je bil njegov Sodni dan (1991) za izvirnik o trdoživem robotskem zasledovalcu. Temu gre kajpak zlahka pritegniti, saj tudi drugi Terminator v ničemer ne prekaša sijajnega predhodnika, razen v oko solzeči pop-kratkočasnosti, posebnih učinkih in utrujajoči dramaturški dinamiki. Pri Osmem potniku se je kanadski režiser poslužil podobnega recepta: tematsko premiso, osrednjo junakinjo in grozeče elemente iz Gigerjeve domišljije je preprosto povzel in na novo opredelil. Temu je dodal mlajšim gledalcem všečne, četudi neznosno enodimenzionalne in otročje karakterizirane protagoniste, popadljivo živalsko matico (v nasprotju z naravnimi zakonitostmi) ter neizprosno akcijo, ki z bučno streljaško-tehnološko vajo odvrača pozornost od tragičnega pomanjkanja konteksta in sporočilnosti. Če mene vprašate, je bil to izvirni greh (bling bling), ki je pripeljal do tistega, kar imamo danes: živopisanih ohranjevalnikov zaslona brez vsebine in pripovednega smisla, s potrošnimi liki, ki jih pozabljamo kar sproti.

That's it, man. Game over, man. Game over! What the fuck are we gonna do now? What are we gonna do? —Maybe we can build a fire, sing a couple of songs, huh? Why don't we try that? —We'd better get back 'cause it'll be dark soon and they mostly come at night. Mostly.

Opresivna, naraščajoče napeta in vzdušno klavstrofobična sci-fi grozljivščina Alien (1979) je parabola o nepomembnem, zamenljivem malem človeku, katerega življenje v celoti usmerjajo vplivne korporacije in kroji pridobitniška etika kapitalistične paradigme, zato je nepripravljen in nemočen v boju z neznanim. Preživetje v soočenju z drugačnostjo bo terjalo odločnost, pogum in premagovanje prvinskih strahov. Kdo bo zmožen preseči uveljavljeno logiko konfliktnega principa agresivnosti in (samo)uničevalnosti? Morda bodo to ženske, ki v nesebičnem materinskem instinktu edine lahko spočnejo novo, vsaj za spoznanje boljšo prihodnost — četudi bodo morale za to prevzeti funkcijo moških. James Cameron je arhetip poročnice Ripley marljivo posnemal že v dve leti prej posnetem prvem Terminatorju (1984) in vlogo žilave junakinje dodelil svoji muzi Lindi Hamilton, ki se zlasti v sirastem Sodnem dnevu preobrazi v ultimativno slaboritnico. [Hasta la vista, baby!] Zato pa ima v podobno lahkotnem nadaljevanju Aliens lik Sigourney Weaver karakterno in simbolno manjši prostor za razvoj (četudi je njen igralski nastop odličen še v tretjem delu); sicer zaslutimo njen zaščitniški, starševski nagon (v odnosu do najdene deklice Newt) in vnovič prebujeno ženskost (v osebni naklonjenosti do desetnika Hicksa), vendar je še najbolj učinkovita kot neustrašna uničevalka z metalcem plamenov. Bolj klišejski so vsi drugi: Cameronov običajni lik hinavskega in strahopetnega korporativnega uslužbenca Burke (Paul Reiser), obešenjaški gobezdač za komično razbremenjevanje napetosti Hudson (Bill Paxton, naj počiva v miru), dekletom in prikritim gejem simpatični postavnež Hicks (Michael Biehn), stereotipno cigaro puhajoči in ukazovalno vpijoči zamorski narednik Apone (Al Matthews) ter obvezna "frajerska" lika sarkastične možače Vasquezove (Jenette Goldstein) in njenega mitralješkega kolega Draka (Mark Rolston), ki si med scalnim tekmovanjem in merjenjem curakljev stiskata visoke petice. [Hey Vasquez, have you ever been mistaken for a man? —No. Have you?] Vod vesoljskih marincev je tako smešno nekoordiniran in nediscipliniran (vse v prid filmskega duhovičenja in senzacionalizma), da bi petelinjim čeladarjem v resničnih okoliščinah težko zaupali tvegano vojaško misijo ali obrambo česarkoli — toliko o zamiku nejevere in verodostojnosti (ki v izvirniku ni vprašljiva niti za trenutek). Saj vem: važno, da so fantje zabavni in nadvse kul, kaj? Aha, in mi smo smrkavi sedemletniki. Politično-korektno pestri, cinično samovšečni, dovtipe razdirajoči vojački priletijo, vsevprek streljajo in naposled spet (junaško) umrejo, zobato koščeni ksenomorfi se iz nekdanjega "popolnega organizma" neopazno spreminjajo v brezumen morilski mrčes (ki uletava naravnost pred strojnice), poročnica Ripley pa gre v enaki formuli kot prejšnjič (a z novimi izkušnjami) že nasproti novemu delu epopeje. Na vrsti je temačni, pomenljivo depresivni ter začuda podcenjeni tretji Alien³ (1992) režiserja Davida Fincherja (resnici na ljubo tudi tega mučijo nedoslednosti, obvezno si oglejte montažno različico Assembly Cut), s katerim bi se morala franšiza absolutno zaključiti. Žal se ni in zdaj smo, kjer smo.

V vednost staremu prdcu Ridleyju in nadobudnim kinema-piflarjem, ki zdaj razpredajo dolgočasne štrene vzročnih in časovnih povezav znotraj univerzuma Osmega potnika: nak, niti slučajno me ni zanimal "izvor" vesoljskega jahača (space jockey) ali psevdo-filozofsko nakladanje o stvarnikih človeštva ali skrivnost gensko pridobljene organske črne gošče ali evolucijska razlaga anatomije strašljivega tujega bitja. Nekdo je oportunistično pozabil, da je bila nekoč poanta prav v tem, da nismo vedeli vsega: v grozi pred neznanim.

2 komentarja:

  1. Kdo bi te razumel :)
    Pri meni ga sesuješ, v tejle oceni tudi, daš pa mu 8/10, kar daš le redkim mojstrovinam.
    Kaj se dogaja :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Tako redkim filmom spet ne dam 8/10, ampak ocene niso tako bistvene. Važno je mnenje utemeljiti in pojasniti. Cameronovo nadaljevanje se mi zdi odličen film, dobro narejen in zabaven. Pa je boljši od izvirnika? Seveda ne, niti zdaleč. Kaj je tukaj tako zelo zahtevnega za razumeti? Ali cenimo originalnost in domišljijo in dobre like, ali pa zgolj popkorn zabavo? Ampak ne, ti daš originalu manjšo oceno od njegovega nadaljevanja. Popolnemu filmu, vzorniku žanra, ki je izumil najstrašnejše vesoljsko bitje vseh časov, s fantastično scenografijo, odlično razdelanimi liki in njihovo interakcijo, predvsem pa sijajnim sporočilom in poanto. Ne, ti daš njegovi kopiji višjo oceno, samo zato, ker se ti tisti smešni vojački zdijo frajerski ali ker te je alienska kraljica tako zelo navdušila.

    OdgovoriIzbriši