19. jun. 2017

CHIPS (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Po hipuzeljsko sirasti, istoimenski seriji avtorjev Ricka Rosnerja in Paula Playdona s konca sedemdesetih prirejeni celovečerec? Resno? (Aha, serijo poznam.) Kjer je kot-da humorno zanimiv buddy cop kontrast predstavljal politično korekten par policistov na motociklih, arijsko pokončni WASP blondinec Andrew 'Jon' Baker (Larry Wilcox) in vročekrvni mačo gay latino ljubimec Frank 'Ponch' Poncherello (Erik Estrada), ki sta se med reševanjem prometnih zagat zagorelih obrazov in napetih bicepsov nastavljala kalifornijskemu soncu? Jasno, da je kritiško pogorel in tudi med občinstvom doživel mlačen sprejem, tako kot pred njim marsikaj podobnega; od absurdno kokičarske A-Ekipe (2010) in straniščne burke Starsky & Hutch (2004) do letošnjega plažnega Baywatcha (2017). Ljudje so se menda počasi že naveličali enih in istih vzorcev, oportunistično derivatnih formul in vsebinsko podcenjujočih, že tisočkrat skopiranih zgodb. (Videli smo tudi že oba postavneža iz izvirnika v teve-filmu CHiPs '99.) Hollywood bržčas še nikoli ni bil v taki krizi identitete in izvirnosti.

Ironija: v resnici se mi film sploh ni zdel tako strašno zanič; vsaj ne bistveno slabši kot nedavne policijske karafeke in buddy-buddy komične farse tipa The Heat (2013), Let's Be Cops (2014), Ride Along (2014), Hot Pursuit (2015) in podobna skrpucala. Očitajo mu pomanjkanje idealizirane nedolžnosti nekega obdobja in nostalgično samonanašajočega materiala, kar je seveda smešno — le kdo bi si želel gledati tematsko patetiko izpred štiridesetih let? Povsem logično je, če že ne vsakomur pogodu, da so ustvarjalci raje ubrali revizionistične, trendovske tone (razen tega se zgodba dogaja v sedanjosti) in zajadrali v surovo nekorektno telesno komedijo, ki — roko na mošnjo — prinese nekaj groteskno zabavnih motivov in črnohumornih pripetljajev. Dax Shepard in Michael Peña zagotavljata dovolj pristno značajsko napetost in sila kratkočasno interakcijo; pravzaprav sta oba osrednja lika najmočnejši element projekta, kar je smotrno in upravičeno. Tisto, čemur gre zameriti, je klišejska zgodba s pokvarjenimi policisti in poštenjakoma, ki morata razkrinkati gnila jabolka v Kalifornijski avtocestni patrulji, polna nezanimivih in nerazvitih likov (žena glavnega lika Kristen Bell, Ponchov šef Isiah Whitlock Jr.), obstranskih kameo nastopov (Adam Brody, Maya Rudolph, Josh Duhamel) in stereotipnih pol-dimenzionalnih antagonistov (bilo kuda, Vincent D'Onofrio svuda), pirotehničnih obračunov in seveda hitrih cestnih pregonov. Dax Shepard je napisal tudi scenarij in sedel na režiserskem stolčku, tako kot v obeh prejšnjih umotvorih Brother's Justice (2010) ter Hit and Run (2012), ki prav tako nista bila ravno huronski uspešnici. Morda bi se moral udinjati le še kot glumač, saj niti ni tako napačen; čeprav ga odlični, hilarično zabavni Peña (vsaj tokrat) z lahkoto in kadarkoli nabaše od zadaj — figuratively speaking, kajpak.

Z malce muje bi bil film lahko (precej) boljši; če bi se namesto na umazan humor recimo osredotočil na gromoglasno satiro cineastičnega seksizma in spolnih arhetipov, homoerotično posmehovanje kulturnim predsodkom in obči trumpovski družbenopolitični klimi ali vsaj sodobni izkrivljenosti medijske percepcije v očeh novodobnega debila, obsedenega s pametnimi telefoni in družabnimi omrežji. Vendar vzpostavi premalo samoreferenčnega odnosa in preveč poudarja puhlo dinamično plat, da bi jasno artikuliral katerokoli od osrednjih pripovednih niti. No ja, vsaj preveč resno se ne jemlje. To pa ni slabo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar