13. jun. 2017

Jawbone (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Boksarske zgodbe so v srži socialne drame; kakšnih revolucionarnih tematskih, dramaturških in pripovednih prelomnic ne gre (več) pričakovati. "Borba v ringu kot prispodoba za udarce življenja, surova družinska drama v ozadju, padec osrednjega junaka v nemilost ali na družbeno dno, poduhovljeni in strogi trener, ki v njem obudi skriti potencial, celjenje psihičnih ran ter naposled preobrat skozi trnje k zvezdam oziroma moralna odrešitev v odločilnem, katarzičnem boju z najmočnejšim izmed nasprotnikov," kakor sem zapisal že po ogledu boksarščine Southpaw (2015) Antoina Fuquaja. Iskati gre torej le še psihosocialne in čustvene odtenke, značajske poudarke in domišljen razvojni lok likov, kakor denimo v presenetljivem nadaljevanju Creed (2015) Ryana Cooglerja; medtem ko dokumentaristična verodostojnost, kakor jo poustvarja lanskoletna biografija Hands of Stone (2016), sama po sebi ni več dovolj.



Britanski glumač Johnny Harris (London to Brighton, Black Death, Monsters: Dark Continent, serija This Is England '86), ki je razen v osrednji vlogi nastopil še kot producent in lastnoročno napisal tudi scenarij (menda po lastnih bolečih izkušnjah), je to odlično razumel. Njegova zgodba je zato razmeroma preprosta. Zapiti in propadli boksar, nekdanji mladinski prvak Jimmy McCabe, se trudi izkopati se s socialnega dna, kamor se je pogreznil zlasti po smrti matere, s katero je živel. Oblasti ga bodo izselile iz bornega bivališča v revni londonski četrti, saj se noče preseliti — in trmasto zavrača ponujena alternativna mestna stanovanja — kljub temu, da bodo njegovo stavbo porušili. Steklenica žganice ga vse močneje veže nase, nujno potrebuje nekaj zagonskega denarja, da se bo pobral; zato prosi lokalnega gangsterja in organizatorja nezakonitih dvobojev Joeja (Ian McShane), naj mu uredi čimbolj dobičkonosen boj v ringu. Na surovo soočenje z mladim objestnežem s severa se pripravlja v telovadnici nekdanjega trenerja in krajevne športne legende Billa (Ray Winstone), kjer ga njegov pomočnik Eddie (sijajni Michael Smiley) prizadevno uri, da bi se čimprej vrnil v formo. Obupani, izčrpani in nad življenjem razočarani Jimmy vse bolj sluti, da bi bil to lahko njegov zadnji podvig. Celo stari, terminalno bolni Bill mu svetuje: "Po tem dvoboju, ko bo vsega konec, odnehaj. Včasih se moraš vdati, da bi zmagal. Ne moreš kar naprej mlatiti."



Režiser Thomas Napper z grobim (social)realizmom Kena Loacha in temačnimi urbanimi pejsaži Michaela Manna prinaša fotografsko vzdušen značajski protret protagonistov (izpod kamere snemalca odlične britanske drame ’71 Tata Radcliffa) in študijo alkoholne zasvojenosti, iz katere se je v mazohistični samouničevalni spirali težko izviti. Streznjujoča antiteza naivne Rockyjeve pravljice o ameriških sanjah, ki so dosegljive vsakomur z dovolj vztrajnosti, na drugi strani neoliberalne luže slika sodobne ranljive, krhke in večplastne človeške obraze, za katere je zmaga in slava nekaj oddaljenega ter neresničnega — pravi spopad se odvija v duši posameznika, ki nima več kaj izgubiti, tudi ponosa in časti ne; vse to je samo še oddaljen spomin nekakšnih boljših časov. Ampak z dna gre pot le še navzgor: ali človek premore dovolj moči, spodobnosti in gole volje, da se bo uprl tistemu, kar ga uničuje? Od neznosno ekspresivnih oči protagonista do njegovega jalovega boja z brezčutno birokracijo (glej Jaz, Daniel Blake) nam v obraz tolče sporočilo, ki ga nosijo — ali pa bi ga morale — vse tovrstne boksarske drame: najtežji boj človeka je tisti s samim seboj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar