2. jun. 2017

Life (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Sredi vsesplošnega (ne)navdušenja nad zgodbami s popadljivimi tujimi bitji in (v vesolju) ujetimi protagonisti, ki v boju s trdoživim stvorom cepajo kot muhe (hm, kje smo že to videli?), sem se vdal ter sklenil ponuditi možnost sci-fi grozljivki švedskega režiserja južnoameriškega rodu Daniela Espinose, saj so bili vtisi spletne javnosti spodbudni in kritiške ocene prizanesljivo pozitivne. Kaj sem ugotovil? Da se na okus in kritike uporabnikov portalov tipa IMDb enostavno ne gre zanašati. Saj res, to ste itak že vedeli.

Znanstveniki na mednarodni orbitalni postaji prestrežejo sondo z Marsa, v kateri so vzorci tal rdečega planeta. Med zbranim prahom je tudi enocelični organizem, ki ga z vzpostavitvijo ustreznih bioloških razmer uspešno obudijo v življenje. Eureka, prvi stik! Astronavti v nenehnem kontaktu z Zemljo hipoma zaslovijo z revolucionarnim znanstvenim odkritjem, ki ga celo poimenujejo: Calvin. A glej ga zlomka, hitro zoreči in plazeči se ploskonožec ni najbolj prijazen, prav nasprotno: gre za neverjetno žilavo, inteligentno in fantastično prilagodljivo bitje, katerega edini cilj je preživetje. Če naj prosojni listoglavec preživi, pa mora človek umreti. Od prvega uboja si pajčolanasta ameba siloma krči pot skozi vso vesoljsko postajo in med žretjem njenih prebivalcev vztrajno raste v mogočno vesoljsko hobotnico. Tudi popoln vakuum in mraz zunaj bivalnika ji ne škodita preveč in kmalu ima gomazeči marsovski ligenj nov cilj: prebiti se na modri planet pod orbitalno postajo.

Toda v nadaljevanju film žal preklopi na avtopilota in se zateče k preveliki predvidljivosti ter porabi vso domišljijo pri inovativnem ubijanju članov posadke. Slednje je vse premalo prebrisano, bitje pa tudi postane precej nezanimivo in gledalec je tako prepuščen že znanemu tekanju med hodniki in bežanju pred smrtonosnim ubijalskim strojem. Tudi Jake Gyllenhaal, ki v zadnjih letih navdušuje z izbiro igralskih vlog, ima tokrat žal premalo materiala s katerim bi lahko operiral, precej pozabljiva in neprepričljiva pa je tudi Rebecca Ferguson. —Jure Konestabo, Filmstart

Pozitivna plat: realistična vizualnost in kamera (ki z dolgimi kadri in prizori vesoljskega prostranstva nekoliko spominja na odločno superiornejšo Cuarónovo Gravitacijo), tehnična in obrtniška dodelanost (zvok je odličen) ter verodostojen, prepričljiv prikaz utesnjenega tehnološkega ambienta v stanju breztežnosti. Manj pozitivna plat: skoraj vse drugo. Začenši z generičnimi protagonisti, za katere nam vsled nikakršne karakterizacije in pomanjkanja pristne interakcije (pa tudi za to potrebne minutaže) dol visi od prvega do zadnjega. Prav nič ne pomaga, da ste med zvezdniško zasedbo vtaknili imena kot Jake Gyllenhaal, Hiroyuki Sanada (kapitan v Boylovem kultu Sunshine) in Ryan Reynolds (z režiserjem sta sodelovala že pri Varni hiši), če nihče med njimi potem ne dobi priložnosti za značajski razvoj in poistovetljivo, avtentično človeško podobo, dialogi pa tudi ne presegajo stereotipnega tehno-čvekanja. Vrstijo se krvave smrti (v cenzorski oznaki R) in ne bi rekel, da česa podobnega nismo že kje videli; ampak kaj, ko so dandanes merila tako nizka in filmskega spomina preprosto ni več.



Če odmislimo druge nedoslednosti in pripovedne luknje, je konceptualni problem tudi neuničljiva lovkasta kreatura, katere obstoj in fizionomija kljub zamiku nejevere — navsezadnje gre za nezemeljsko bitje — ne zdržita nikakršne verodostojnosti znotraj evolucijskih zakonov in znanstvenih kriterijev. Zobati ksenomorf pri Osmem potniku (1979) je bil še bolj strašljiv zaradi namenske, premišljeno zasnovane anatomske podobe, ki ni dopuščala dvomov o tem, da bi tako grozljivo bitje lahko obstajalo — medtem ko me gomazeče lebdenje CGI lignja nikakor ne impresionira ali obdaja z tesnobo v anticipaciji groze, ki bo sledila, sorči. Morda bi bilo bolj kompetentno, ako bi že tako premočrtna in sterilna dramaturgija predvidela biološki razvoj, ki ne bi zahteval rasti organizma (motiv v večini creature feature konceptov), temveč bi meduzasto bitje ostalo majhno, prikrito in izmuzljivo. Prispodoba o univerzalnem principu, v katerem se življenje nadaljuje tako, da konzumira druga življenja, bi se bolje izrazila v pretanjeni, umirjeno in dramsko zasnovani premisi, namesto da skuša strašiti z že videnimi arhetipi.

Na spletu berem, da naj bi bil film morda skrivna zgodba o superjunaškem izvoru ter nastavek za samostojni projekt o Venomu, ker so uporabili nekatere posnetke osuple množice iz Spider-Mana 3 (2007) Sama Raimija, kjer se pojavi ta stripovski antagonist. Mislim, hu kers. Take špekulacije Espinosovega filma ne naredijo niti za ped boljšega ali zanimivejšega. In če že govorimo o kozmičnih hobotnicah ter neskončni grozi vesolja: oglejte si sijajni sci-fi triler Europa Report (2013), ki se v tozadevni primerjavi (in kljub bistveno nižji produkcijski vrednosti) zdi takorekoč dokumentarec o tem, kako bi bil videti prvi stik s tujim življenjem.

3 komentarji:

  1. Te špekulacije okoli Venoma so velik bullshit in žal velik pokazatelj, da tudi neka kolikor toliko izvirna stvar (hočem reči, da Life ni osnovan na knjigi, stripu, TV seriji ...) mora biti nekako povezana s stripovskimi filmi, da je množicam vsaj malo zanimiva. Pa četudi sploh ni.
    Bo pa film o Venomu prišel ven čez kaki 2 leti, igral ga bo Tom Hardy (kakšna potrata), šel bo pa bolj na horror področje (beri: letošnji R-rated Deadpool in Logan sta bila hit). Ah ja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Po Cumberbatchu in še kom bo torej tudi Hardy zajadral med stripovske može v pajkicah. Potrata je prava beseda. Ah ja.

    OdgovoriIzbriši
  3. No sicer je Hardy bil že Bane v Nolanovem Batmanu. Toda ti filmi so zame čisto druga liga.

    OdgovoriIzbriši