22. jun. 2017

Song to Song (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Filmski navdušenec bi takoj pomislil: več od tega ni mogoče pričakovati. Moči združujejo legendarni scenarist in režiser Terrence Malick (Badlands, The Thin Red Line, The Tree of Life, Knight of Cups), njegov redni sodelavec, briljantni snemalec in direktor fotografije Emmanuel Lubezki (Y Tu Mamá También, Children of Men, Gravity, Birdman, Last Days in the Desert, The Revenant), vrtoglavo zvezdniška igralska zasedba (Ryan Gosling, Rooney Mara, Michael Fassbender, Natalie Portman, Cate Blanchett, Holly Hunter, Bérénice Marlohe) in enako slavna paleta mimobežnih kameo nastopov glasbenikov (Patti Smith, Iggy Pop, Johnny Rotten, Red Hot Chili Peppers), ki se vzajemno zapletejo v abstraktno hipnotičen ples eteričnih figur med časom festivala SxSW v teksaškem Austinu. Kaj dobimo? Osupljivo vizualno doživetje — ki pa skoraj gotovo ne bo všeč vsakomur. No ja; kot da sem povedal kaj novega.

A romantic drama that resembles a pointillist painting viewed close up: the individual droplets are lovely, but the overall design is difficult to detect. —Colin Covert, Star Tribune

Vsaj pri zadnjih nekaj projektih (če ne štejemo dokumentarca Potovanje časa) se Malick vztrajno odmika od ustaljene dramaturške forme in filmskega pripovednega vzorca — prav to je seveda njegov prepoznaven pečat in obenem izzivalna drznost, ki si jo sloviti auteur med redkimi novodobnimi filmskimi ustvarjalci lahko še privošči (kreh Nicolas Winding Refn kreh). Že njegovo Drevo življenja (2011) ni puščalo dvomov ter je razdvojevalo kritiško in laično javnost: Malickova poudarjeno vizualna pripoved je zasanjani niz kontemplativnih, impresionističnih in življenjsko pristnih vinjet, posnetih skozi veličastno barvit širokokotni objektiv, ki spremlja v času izgubljene, po čustveno praznem in brezosebnem prostoru tavajoče duše njegovih likov (skozi nostalgično šepetajočo prvoosebno naracijo); kot estetsko popoln, s sodobno minimalistično arhitekturo bogat in z metafizičnimi mislimi navdihujoč ohranjevalnik zaslona ali pretenciozen umetniški oglas transcendenčnih filozofskih vsebin. Kot rečeno: manko artikulirane zgodbe in dramaturške zgradbe ne bo pogodu vsakomur; zlasti tistim, ki jim kinematografija pomeni predvsem kratkočasno zgodbo ter sporočilo, ne predvsem (ali zgolj) estetskega in čutnega užitka.



Kljub organski fraktalnosti je mogoče zapopasti osrednjo premiso: brezizrazna izložbena lutka Mara (The Girl with the Dragon Tattoo, Side Effects, The Discovery) in nadobudni glasbenik ter avtor skladb Gosling (Lars and the Real Girl, Blue Valentine, Drive, Only God Forgives, La La Land) sveže zaljubljeno iščeta svoj prostor pod soncem v glasbeni industriji, ki jo širše lokalno obvladuje njegov premožni menedžer in vplivni producent Fassbender (Eden Lake, Hunger, Inglourious Basterds, Shame, Prometheus, Frank, Steve Jobs). Grešni Mefisto nima pomislekov, da bi si vzel, kar se mu zahoče — tudi punco svojega varovanca — z neotipljivo obljubo o možnostih prehoda med slavne in privilegirane. Slednji vstopajo in izstopajo v ta sanjski svet z lastnimi izkušnjami in modrostjo, medtem ko se ljubezenski trikotnik brez občutene strasti združuje in spet razdružuje v igri moči, želja, materialnih obetov in iskanja identitete. Vse to so kajpak zgolj domneve ter interpretacija tistega, kar Malick prikazuje in daje vedeti (če sploh kaj); in če odmislimo thoreaujevsko naturalistično-metafizične ali krščansko-odrešitvene simbolne plati, ki prevevajo večino Malickovih del, ne da bi zapadli v čisto prozaičnost (ali pa bi se po drugi strani šli neupravičeno in zlagano artfagovstvo). Gre za nekaj drugega: ali je to sploh še "film" v zapovedani standardni obliki ali pa zgolj vizualna art-inštalacija povečini improviziranih idej in predstav — ki prav s tovrstnim izrazjem kot nekakšen kritični statement (med drugim) meri na duhovno izpraznjenost, površnost in neznosno banalnost sodobne hollywoodske paradigme. Ali so vam Malickovi eksperimenti všeč ali ne, je potemtakem bolj stvar instinktivne drže in pretanjenosti percepcije, kot pa racionalne, zavestne odločitve ter običajnih kokičarskih pričakovanj o "zabavnem" doživetju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar