9. jun. 2017

The Shack (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Vprašanja boga, moči vere in čudeža odpuščanja? Priznam, tovrstne moralne in duhovne dileme me kar često pritegnejo. Verjetno zato, ker kot zadrti pogan ateist kompenziram svojo trpečo prozaično plat in nezavedno hrepenim po dušni izpolnitvi — kakor bi se pridušali apologeti krščanske doktrine zahodnjaške civilizacije, prežete z nenehnim občutkom krivde in s strahom pred grehom mobilizirane v ponižni poslušnosti. Red pač mora biti, kajne?

Fantazijsko-psihološka drama britanskega scenarista in režiserja Stuarta Hazeldina (Exam) po istomenskem romanu Koliba kanadskega pisca Williama P. Younga (mi) žal ne ponuja zadovoljivih odgovorov; pravzaprav tudi zanimivih ali posebej izvirnih vprašanj ne zastavlja. Ubada se z eno najbolj banalnih in iztrošenih teoloških dilem, ki jih je že zdavnaj preučila kopica drugih filmskih zgodb: zakaj Bog — če obstaja — dopušča zlo, krivice in gorje? Kako je lahko dovolil, da je v rokah izprijenega psihopata umrla nedolžna deklica? Kaj je sploh dobrega ali koristnega v neutolažljivem trpljenju ter neznosni žalosti skrušenega očeta in vse njegove družine?

Še huje, ko Biblijo spremeniš v kič, je sama Biblija kmalu premalo — potreben je neposreden in iskren pogovor z Bogom. In to se zgodi Macku Phillipsu (Sam Worthington), možu in očetu treh otrok, ki je v otroštvu hudo trpel (zapiti oče je teroriziral njega in mater), njegovo trpljenje pa doživi reboot, ko med kampiranjem ob jezeru njegovo najmlajšo hčerko ugrabi serijski morilec. V trenutku, ko je psycho ugrabljal njegovo hčerkico, je Mack reševal sina, ki se je utapljal v jezeru. Na obeh koncih hkrati ne bi mogel biti. Bi bil lahko Bog? —Marcel Štefančič, Mladina

Težava pri uprizoritvi zahtevnih duhovnih vprašanj je podobna kot upodobitev motivov (grških ali rimskih) bogov na filmskem platnu: gre za neoprijemljive arhetipe, izmuzljive koncepte, ne za dejanske fizične reči. Kakršna je recimo lesena koliba v gozdu, prispodoba za varno zatočišče in domačno kontemplativno intimo (po besedah režiserja simbolična "hiša bolečine" ter "osrediščenje gorja"), ali pa mesijanska hoja po gladini jezera ali sajenje rastlin iz padlih solza v rajskem vrtu ali pismo, ki se nesnovno pojavi v tvojem nabiralniku (metafora za božji poziv ali nagovor vesti). Če vse to vizualiziraš in materializiraš, hipoma izgubi smisel ter se spremeni v patetično, instantno in plehko sporočilno bližnjico — prikladno vsakdanji pogovor z očetom Bogom (v obliki majhne čokate črnke), sinom arabskega videza Jezusom (Avraham Aviv Alush) in poševnookim svetim duhom po imenu Sarayu (Sumire Matsubara). Čakajte, kaj? Aha, saj razumem trendovsko politično korektnost in oportunistično kulturno raznolikost, le preveč všeč mi ni. Simboličnih pomenov in pronicljivih vprašanj religije ali odnosa do boga v kateremkoli povsem naključno izbranem celovečercu Woodyja Allena, Ingmarja Bergmana, Federica Fellinija, Martina Scorseseja ali celo M. Nighta Shyamalana je toliko več, metafilmsko zanimivejših in kinematografsko bolje udejanjenih, da Hazeldinova alegorija pogrne kot smešno ilustrativna, infantilna pravljica brez vsakršne izzivalne substance. Bolj kot dvomljivim in izprašujočim posameznikom je očitno namenjena prepričanim vernikom, ki radi gledajo ohranjevalnike zaslona z ganljivo glasbo ter navdihujočimi sporočili o nedoumljivih božjih poteh in dobroti Stvarnika.

Obsežni del filma sestavljajo neznosne poenostavitve, instantne vizualne in vsebinske floskule ter prepoznavna obča mesta, s hojo po vodi vred — to vse dela Kolibo za nekakšno metafizično pobarvanko za odrasle, ki ponuja psihoterapevtsko svetopisemsko samopomoč, potopljeno v kičasto newagevsko podobje. [...] Čeprav je film kot končni proizvod nekaj nesnovnega, iz artikuliranja metafizičnih tem redko nastane res kakovostno umetniško delo. Če pustimo Tarkovskega ob strani, kot razred zase, lahko ugotovimo celo, da je stroga in asketska linija filmskih janzenistov, od Dreyerja prek Bressona in Melvilla do Schraderja in Reygadasa, veliko uspešnejša od avtorjev, ki se religije lotevajo s poljudnejšega vidika. Za konkreten primer niti ni treba daleč v preteklost: kakšno brezno je lahko med kičasto duhovno plažo, kakršna je Koliba, in resno umetnino, je pred kratkim lepo prikazal Scorsese s Tišino. —Gorazd Trušnovec, RTV SLO MMC

Prenesel bi vsaj spodobno igralsko zasedbo in glumaški nastop, a žal zaškripa tudi tam. Prisrčna in sočutno poistovetljiva materinska figura, oskarjevska nagrajenka Octavia Spencer (The Help, Hidden Figures) je sicer balzam za oči in ušesa, zato pa — razen mimobežne Radhe Mitchell in drugih stranskih likov — film postreže z eno bolj zgrešenih osrednjih vlog zadnjih let, ki so jo po nerazumljivem naključju zaupali prav simpatično brezizraznemu Samu Worthingtonu (Terminator Salvation, Avatar, Clash of the Titans, Everest, Hacksaw Ridge). Namig: postavni Avstralec britanskega rodu ne bo še tako kmalu dobil oskarja. Mogoče celo nikoli. Z nadstandardno dolžino dobrih dveh ur vse skupaj prinese eno bolj medlih in dolgočasnih filmskih izkušenj zadnjega časa. (Umotvor sem si ogledal v dveh ali treh ločenih seansah, ker me je spričo silnega intelektualnega vznemirjenja vmes vztrajno premagoval spanec.)

2 komentarja:

  1. Tole sem dobil vabilo za press screening in priznam, da so me ravno dolžina, tematika, Worthington in konec koncev ocene, prepričale da si tisto dopoldne raje malo bolj kvalitetno kosilo skuham. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da si se prav odločil. :/

    OdgovoriIzbriši