7. jun. 2017

War Machine (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Dežela Tam doli in njeni prebivalci so nadvse kul, avstralski scenarist in režiser David Michôd pač ni nobena izjema. Prvič sem zanj slišal pri ostri, počasi tleči in z izjemnimi značajskimi predstavami podloženi kriminalki Animal Kingdom (2010), ki je prinesla oskarjevsko nominacijo (Jacki Weaver) in kopico drugih odličij. Vmes je napisal scenarij za nenavadno socialno-metalsko dramo Hesher (2010) z Josephom Gordon-Levittom in (tudi) na platneni stolček vnovič sedel pri postapokaliptičnem The Rover (2014), kjer me je razen vselej izjemnega Guya Pearcea nepričakovano navdušil Robert 'Koprneči emo vampir' Pattinson.

Tokrat se po scenaristični predlogi knjige The Operators: The Wild and Terrifying Inside Story of America's War in Afghanistan (2012) ameriškega novinarja Michaela Hastingsa loteva še enega nekonvencionalnega projekta: hilarično dvoumne politično-vojaške (satirične) farse. Zvenečih igralskih imen (Brad Pitt, Anthony Michael Hall, Topher Grace, Will Poulter, Tilda Swinton, Ben Kingsley) poln umotvor se duhovito posmehuje ameriškemu vojaškemu vrhu in državni administraciji med časom posega v Afganistanu — ki je tako kot vselej, ko so globalni šerifi "reševali svobodni svet in širili demokracijo", prinesel politično zmedo, konflikt, socialno-ekonomski kaos in kričeča širša družbena nesorazmerja.



Ah, America. You beacon of composure and proportionate response. You bringer of calm and goodness to the world. What do you do when the war you're fighting just can't possibly be won in any meaningful sense? Well, obviously, you sack the guy not winning it, and you bring in some other guy. In 2009, that war was Afghanistan.

Sivolasi Brad Pitt je prekaljeni 4-zvezdični general Glen McMahon, utelešena samodisciplina in vzorni prototip ameriškega odločnega duha (fiktivna inačica upokojenega generala Stanleyja A. McChrystala, ki je avtorju služil za model tega lika), ki naj bi v obubožani puščavski državi vzpostavil red, potem ko je njegovemu predhodniku to spodletelo. Priljubljeni vojskovodja in njegov štab pribočnikov hitro ugotovijo, da je njihova vloga v resnici protislovno administrativne in formalistične narave: proti komu naj bi se pravzaprav borili? Domorodce je težko prepričati, da so njihovi zavojevalci "dobri fantje" s hvalevrednimi nameni. Resnična bitka bo potekala na fronti zahrbtnih diplomatov, oportunističnih koalicijskih sil in hinavskih politikov; predsednik Obama pa za vrhovnega poveljnika sil v Afganistanu preprosto ne najde časa, saj je polno zaposlen z domačimi zadevami in volilnimi obljubami. Kako naj odpadniški vojščak in očetovski lik 'Glenimal' McMahon povzdigne moralo svojih čedalje bolj otopelih, zmedenih mož?

It seems to me that we all here with our guns and shit, trying to convince these people that ... deep down we're actually really nice guys. And I don't know how to do that, sir, when every second one of them or every third one of them is trying to fucking kill me, sir. 'Cause I'm a marine. 'Cause we're marines. And it seem like now they handing out medals for heroically not being a marine, sir.



Ambiciozno dveurni celovečerec v distribuciji Netflixa je med satirično wes-andersonovsko dramo in parodično farso neenakomerno opotekajoč mešanec čudaško kolebave sorte, odvijajoč se v vzporednem prostoru dejanske in lažne resničnosti; vendar postreže s pronicljivimi dialogi in zanimivimi nastopi (dasiravno Pitt v nosilni vlogi hodi po spolzki meji med zabavnim in moteče ridikuloznim). Temačno satirične osti se postopoma umikajo resnim tonom, celo ganljivi drami, s tem pa deloma zabrišejo ostrino osnovnega sporočila: popoln absurd in nesmiselnost vojaško-političnih (neso)razmerij sodobnega sveta. Tozadevno smo namreč videli nekaj bolj artikuliranih in verodostojnih zgodb, ki jih bržčas niti ni treba naštevati (kreh M.A.S.H kreh) — no ja, naj vendarle omenim samo najboljšo: Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964) slavnega Stanleyja Kubricka.

1 komentar:

  1. Bo definitivno za pogledati, tudi meni je bil zelo všeč Rover (ko bi vsaj bilo še kaj več tovrstnih počasnežev), tako da. :)

    OdgovoriIzbriši