21. jul. 2017

Contratiempo (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

O kriminalnem trilerju katalonskega scenarista in režiserja Oriola Paula (McGuffin, El cuerpo) sem slišal veliko pohval in bral naklonjene ocene kritikov. Psihološka drama, večino časa odvijajoča se v enem prostoru med pogovorom dveh protagonistov, se s časovnimi preskoki in subjektivno interpretacijo dogodkov poigrava z gledalčevo percepcijo ter vtisom tega, kaj in kako se je v resnici zgodilo. Uspešna in vplivna odvetnica (Ana Wagener) pred začetkom sodne obravnave zaslišuje premožnega poslovneža (Mario Casas), obtoženega umora svoje ljubimke v hotelski sobi. Osumljeni trdi, da je bil tedaj v prostoru še nekdo, ki ju je zvabil v past; očitno nekdo, ki je vedel, kaj sta skrivna ljubimca na romantičnem izletu konec tedna zagrešila. Tako se začne v spominskih prebliskih odvijati njegova razlaga: usodna nesreča na odmaknjeni cesti, v kateri je mladi voznik umrl — ampak če bi udeleženca ta dogodek prijavila policiji, bi se javno razkrilo njuno ljubezensko razmerje, kar bi njemu uničilo ugled, kariero in zakon. Zato skleneta nezgodo prikriti in dokaze odstraniti, vendar sramotno dejanje očitno ni ostalo tajno. Kdo ima kakšno vlogo v zarotniški operaciji in kaj bi rad dosegel z izsiljevanjem? Ali pa ima celo odvetnica svoje načrte?

Brez odlašanja: inovativni, temačni španski triler je vsekakor privlačen in vreden ogleda. Pomisleke utegne zbujati le dejstvo, da pravzaprav niti ne gre za standardni film z uveljavljeno strukturo, dramaturškim in karakternim razponom ter drugimi žanrskimi stalnicami — pač pa bolj za pripovedni mehanizem (plot device), ki z rashomonsko logiko različnih zornih kotov sili k detektivskemu ugibanju, kaj se je zares zgodilo in kdo je kdo (glej tudi Singerjevih Osumljenih pet, Fincherjev Fight Club ter njegovo Igro, Nolanov The Prestige in podobne mindfuck štrene). Težavo predstavljajo razmeroma nerazdelani in prav zaradi nejasnih motivov moralno večstranski liki, s katerimi se ni mogoče zares poistovetiti; k čemur prispeva tudi generičen širši kontekst in pomankljiva karakterizacija vsaj tistih protagonistov, ki naj bi jih bilo gledalcu mar. Koncept zgodbe namreč sestavljajo fiktivni, namišljeni dogodki, ki bi se teoretično sicer lahko zgodili; vendar zgodbovne luknje, scenaristični okljuki in za lase privlečena interpretacija že med ogledom sprožajo dvome o verodostojnosti (znotraj zamika nejevere, seveda). Pravzaprav je edini motiv spremljanje skrbno napletene miselne zanke, ki se vztrajno ovija okrog osrednjega junaka — a ker lahko malce pozornejši gledalec ugotovi bistvo še pred katarzičnim vrhuncem, se tudi zasuk konteksta in razplet zgolj rutinsko odvijeta do konca, ki zato prinese le še mlačno zadoščenje. K sreči ga rešuje izjemna fotografija in visoka produkcijska vrednost.

Ni komentarjev:

Objavite komentar