24. jul. 2017

Earthquake (1974)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Poznaš tisti občutek otopele, resignirane naveličanosti nad novodobnimi, sterilnimi in puhlimi hollywoodskimi CGI skrpucali, zaradi katerega si občasno (po trenutnem navdihu ali srečnem naključju) ogledaš kaj starejšega, recimo film izpred več kot štirih desetletij — in ugotoviš, kako so današnje zgodbe le še neskončne cenene kopije, dolgočasni ponaredki, mlačni posnetki brez kakršnekoli tematske in pripovedne izvirnosti? Če imaš za seboj več kot tri krat po deset pomladi in/ali si vnet konzument zahodnjaške filmografije, ti je tovrstno spoznanje bržčas domače.

Psihedelično hipijevska sedemdeseta leta so bila zlata doba visokoproračunskih filmov katastrofe (disaster movie); huronsko uspešnima projektoma Airport (1970) in The Poseidon Adventure (1972) so samo leta 1974 sledili trije še večji kinematografski hiti: The Towering Inferno, nadaljevanje Airport 1975 ter tukaj priobčena kalifornijska tresavica producenta in režiserja Marka Robsona. (Taistega leta so nastali tudi filmi Blazing Saddles, Chinatown, The Conversation, The Parallax View, Death Wish, Young Frankenstein, The Texas Chain Saw Massacre ter The Godfather Part II.) Produkcijsko in scenografsko razkošni, za tiste čase sila ambiciozni potresni blockbuster studiev Universal se ponaša z zvezdniško zasedbo na vseh ravneh: scenarij Maria Puza (The Godfather), glasbena kulisa Johna Williamsa (Vojna zvezd), impresivna minutaža dveh ur (podaljšana različica je še 40 minut daljša) ter kopica najslavnejših glumaških obrazov tistihmal: Charlton Heston, Ava Gardner, George Kennedy, Lorne Greene, Geneviève Bujold, Richard Roundtree, Victoria Principal, celo Walter Matthau v zabavni kameo vlogici. Ogledaš si torej očeta vseh sodobnih katastrofščin (navdihnil naj bi ga resnični potres leta 1971 v dolini San Fernando), osupel opaziš, od kod sta material jemala Roland Emmerich in Michael Bay, ter ugotoviš, da nobena od poznejših uničevalščin (Daylight, Twister, Dante's Peak, Volcano, Armageddon, Deep Impact, The Core, The Day After Tomorrow, 2012, San Andreas) ni prikazala popolnoma nič novega ali bistveno drugačnega. Vse psihosocialne vzorce ter žanrske arhetipe namreč vsebuje že Robsonov Potres.
Tako zelo slabo, da se je Walter Matthau v odjavno špico podpisal kar z originalni priimkom Matuschanskyasky. Los Angeles je v hudi krizi. Pa ne zaradi vedno jezne Zsa Zsa Gabor, ki ji policist George Kennedy pomendra travo, marveč zaradi uničujočega potresa, ki ga na koncu ne preživi niti poslovnež Charlton Heston, narodni heroj številka ena. [...] Torej za film, ki je lahko vžgal samo leta 1974. In ko na koncu nekdo zine, da je bil Los Angeles nekoč lepo mesto, se človek vpraša, kdaj ga bo potres porušil tudi v resnici in kdaj bo CNN vse skupaj prenašal še v živo. —Iztok

Ne govorim o kaskaderskih podvigih ter posebnih učinkih, ki so sicer še po današnjih merilih nadvse spodobni in dovolj prepričljivi (inovatoven je bil poseben sistem hitrega premikanja kamere v ohišju 'shaker mount', ki je zbujal vtis tresenja), temveč o človeški drami ter zgodbah malih ljudi, ki so bistvo tega žanra in se odvijajo vzporedno z naravnim uničenjem. Slednje je zgolj materialna prispodoba za svetopisemski armagedon, uničenje vsega dekadentnega in nespodobnega ter možnost za vnovično rojstvo človečnosti — ki se kaže v interakciji likov, nesebični pomoči, žrtvovanju, strahopetnosti in prevladi pritlehnih vzgibov, dobičkonosnem izkoriščanju žalostnih razmer, iskrenih dejanjih najgloblje empatije in razumevanja, pristranskosti in pokvarjenosti, razčlovečenju, moralni uravnoteženosti in univerzalni pravičnosti. Trese se Los Angeles, kjer se odvijajo življenja uspešnih arhitektov, razočaranih gospodinj in nadobudnih igralk, brezobzirnih poslovnežev in nad dvoličnim sistemom bogataških privilegijev razočaranih policistov, frustriranih trgovcev, nerazumljenih znanstvenikov in naključnih prebivalcev — ki se v bitki za življenje znajdejo pod ruševinami razpadajočih poslopij, obsojeni na sožitje po sili razmer in sodelovanje za skupno dobrobit. Med krizo se bodo razkrili njihovi pravi obrazi, bodisi do sočloveka sočutni, preračunljivi ali zgolj lastne koristi iščoči.

Film s proračunom 7 milijonov je v blagajne prinesel 12-krat več denarja (upoštevajoč še inflacijo bi zaslužek danes znašal 350 milijonov dolarjev), prikazovali so ga v dvoranah z zvočnim sistemom Sensurround (zvočnikih z zmožnostjo predvajanja ultra-nizkih frekvenc pri 120 decibelih, ki so simulirale občutek tresenja tal), nominiran je bil za štiri oskarje (odnesel je zlati kipec za montažo zvoka in nagrado za posebne dosežke pri vizualnih učinkih), navdihnil je vsaj dva tematska zabaviščna parka (v Hollywoodu in na Floridi), nekatere izrezane posnetke in prizore pa so pozneje uporabili še v številnih drugih filmih. Za televizijsko mrežo NBC so ga naknadno raztegnili in priredili tudi v mini-serijo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar