14. jul. 2017

Mindhorn (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V osemdesetih je bil prava uspešnica: brkato možati televizijski detektiv Bruce Mindhorn, ki so mu z bioničnim posegom vsadili robotsko oko (in/ali prevezo čezenj) in ima zdaj sposobnost "videti resnico" v osumljencih. Igralec Richard Thorncroft (Julian Barratt) je bil tedaj hit trenutka, vroča filmska žemlja, poželenja vreden žrebec, osamljeni upornik in nepremagljivi pravičnik — pred njim pa sam Hollywood in bleščeča kariera.

Četrt stoletja pozneje je Thorncroft ostarel, plešast in trebušast propadli glumač brez dela, živeč v bornem predmestnem stanovanju, ki odtlej nikoli več ni zaigral v čem drugem kot v patetičnih oglasih za ortopedske nogavice. Vendar sebe nikakor ne vidi tako; še vedno čaka na "priložnost za veliki met" in se ošabno postavlja pod žaromete samozanikanja v skladu z načelom kvazi-zvezdništva, češ "slaven je tisti, ki ve, da je slaven". A po čudaškem naključju se mu ponudi posebne vrste priložnost: za pomoč ga prosi policija z otoka Man (kjer so snemali slovito detektivsko serijo), da bi krajevnim oblastem pomagal najti psihopatskega morilca, ki je menda velik ljubitelj nanizanke Mindhorn in v javnem sporočilu nagovarja televizijskega detektiva osebno. Odlično! Če nič drugega, si bo Thorncroft z javno izpostavitvijo zagotovil sijajno promocijo in se v resničnem življenju izkazal kot požrtvovalni junak. (Kljub temu, da je otok Man nekoč pred občinstvom označil za "pravi sekret" in prebivalci tega zlepa niso pozabili.) Ali pa se preteklosti in neizpolnjenih želja ne da kar tako poustvariti?

Komični prvenec britanskega režiserja Seana Foleyja (scenarij sta napisala glavna igralca Julian Barratt in Simon Farnaby) v distribuciji Netflixa (eden od izvršnih producentov pa je tudi Ridley Scott) se s skoraj-resničnostnim konceptom huronsko duhovito posmehuje pomilovanja vrednemu liku odcvetelega lepotca, ki se noče sprijazniti s tem, da je bil zgolj muha enodnevnica, in trmasto podaljšuje (samo)namišljeni status filmskega zvezdnika. Na misel kajpak takoj pridejo imena kot John Nettles (oziroma dolgoletna serija programa BBC Bergerac), Lee Majors (ki je imel v sci-fi seriji The Six Million Dollar Man podobno bionično izboljšano telo), Burt Reynolds (ki je po obetavnih začetkih v osemdesetih zapadel v dolgove, propadle zakone in samouničevalnost lastne fame) ter seveda predvsem legendarni postavnež s plaže David 'The Hoff' Hasselhoff (na čigar smešno pevsko "kariero" namiguje s podobno Thorncroftovo popevko You Can't Handcuff The Wind, ki je bila domnevno "velika uspešnica v nekaterih vzhodnoevropskih državah"). Gre za obešenjaško, odbito parodično farso, ki je s svojim smrtno resnim pristopom v resnici nepopisno zabavna; za razliko od ameriških kolegov, ki jim ustvarjalnost in izvirnost ne neseta dlje od seksualno-straniščnih burlesk, so se Britanci še vedno zmožni vsakokrat domisliti novega in osvežujoče drugačnega komičnega pristopa — ki s svojo trapasto nepretencioznostjo preprosto deluje. Zlasti zato, ker se film še zdaleč ne poslužuje enoznačnega tona in zgolj predvidljivih žanrskih vzorcev, pač pa v angleški maniri zajema vso značajsko in čustveno paleto — od ganljive psihosocialne drame s pomenljivim družbenokritičnim kontekstom obupanosti do bizarne humoreske absurda in situacijske burke, ki preprosto nima časa za prazen tek ali dolgočasno predvidljivo formulaičnost. Suverena zasedba (Essie Davis, David Schofield, Steve Coogan) in hilarični kameo nastopi dejanskih zvezdnikov (Simon Callow, Kenneth Branagh) jo še popestrijo in dodatno satirično začinijo.

Vendarle se nekoliko pozna režiserjeva neizkušenost in kompromisarska nedodelanost dramaturške podobe, ki je celo nekoliko preveč prizemljena, pripovedno neenakomerna in mestoma nelogična. Celoti nekaj zmanjka: ni baš tematsko koherentna v slogu sijajne policijske farse Hot Fuzz (2007) in podobnih izpadov odličnega Edgarja Wrighta. K temu pripomore tudi scenarij brez zares originalnega koncepta, ki se raje kot situacijam in kontekstu posveča (sicer duhovito upodobljenim) likom. Tako pod črto ostane medel vtis, da bi bilo s slednjimi mogoče narediti veliko več.

Ni komentarjev:

Objavite komentar