11. jul. 2017

Ricki and the Flash (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Film za ljubitelje Meryl Streep (khm, khm) — ampak tak je pravzaprav vsak, v katerem je prva dama ameriške kinematografije nastopila v zadnjih dveh desetletjih, zato bi tozadevno težko povedali kaj novega. Romantično-komično glasbeno dramo si je potemtakem bolj pošteno zapomniti kot poslednji celovečerni podvig letošnjega aprila umrlega Jonathana Demma (1944—2017); velikega ameriškega režiserja tako nepozabnih filmov kot The Silence of the Lambs (1991), Philadelphia (1993), The Manchurian Candidate (2004) ali Rachel Getting Married (2008), če omenim le najslavnejše. Gospod Demme je bil deležen oskarjevskega odličja za režijo kultnih Jagenjčkov — ki so sicer skupno pobrali 5 najžlahtnejših oskarjev, še danes kot edini film tega žanra v zgodovini — ter kakšnih 25 drugih nagrad in 30 nominacij. Naj počiva v miru.



Trivialne zanimivosti glede filma se sicer kar vrstijo. Meryl se je za vlogo ostarele rokerice Ricki Rendazzo v resnici naučila igrati električno kitaro in seveda vse skladbe tudi zares odpela; da to odlično zna, je že večkrat dokazala v številnih filmih (Silkwood, Ironweed, Postcards From the Edge, Death Becomes Her, Marvin's Room, Angels in America, A Prairie Home Companion, Mamma Mia!, Into the Woods, Florence Foster Jenkins). Skoraj enako kot to navduši sijajna izbira njenih spremljevalcev: v vlogi odrskega partnerja avstralski glasbenik in pevec Rick Springfield (še iz mitskih osemdesetih se ga spomnimo po hitih Jessie's Girl, Love Somebody, Don't Talk to Strangers ter Affair of the Heart); v vlogi nekdanjega moža njen soigralec iz izjemne Sophijine odločitve (1982) Kevin Kline; in v vlogi odtujene hčere njena dejanska hči iz resničnega življenja, prav tako igralka, Mamie Gummer (Side Effects). Dodajmo še nekaj pravih glasbenikov (recimo operna sopranistka in broadwayska pevka Audra McDonald kot nova žena njenega bivšega moža), pa je jasno, da je pristni rokenrol vodilna tema sicer ne pretirano izvirne zgodbe — o barski rokovski cover kitaristki, ki se trudi odkupiti se pri družini, ki jo je že davno zapustila zaradi lastne glasbene kariere (ki potem sicer ni doživela ravno vrhunskih višav slave in pričakovanega uspeha).

It doesn't matter if kids love you or not. It's not their job to love you. It's your job to love them.



Tako pridemo do šibke točke, scenarija — kar je za razvpito avtorico nekonvencionalnih komičnih dram in z oskarjem nagrajeno Diablo Cody (Jennifer's Body, Juno, Young Adult, Paradise) sicer dokaj nenavadno. Zgodbo razmeroma pričakovano in celo stereotipno pelje mimo komičnih mašil na prvo žogo, vendar ne razvije polnega pripovednega potenciala, ki bi z bogatejšim značajskim ozadjem bolje zaokrožil in nam (še bolj) približal njene like. A za to — sumim — vendarle vsaj malce poskrbi režiser in tako suvereno dokaže svojo spretnost; tam, kjer zaškripa pri originalnosti zgodbe ali konsistentnosti dramaturgije, z zanesljivo taktirko pri interakciji glumaške zasedbe kompenzira dokaj standardne filmske vzorce z izjemnim performansom; in s tem ne mislim izključno na Meryl, ki kot vedno naravnost blesti. Stari maček Demme je pač znal. Njegov zadnji film nemara ni baš nesmrtna mojstrovina, zato pa zabavno stvarna, nadvse prisrčna glasbena štorija o zamujenih in vnovič najdenih priložnostih, neizbrisljivih družinskih vezeh, zmožnosti preseganja trdovratnih predsodkov, socialnih razlik in ideoloških zmot ter prispodoba o trmastem poseganju po osebnih sanjah, v katerem mora vendarle ostati dovolj mesta za iskreno ljubezen do bližnjih. Nekaj takega, o čemer pojejo tudi Bruce Springsteen, Tom Petty, Mick Jagger in druge legende rokenrola.

14 komentarjev:

  1. Uff si dal pa kr visoko oceno za ta film. Meryl rada diskriminira MMA borce, ene najbolj delavnih in kul ljudi, ter daje v nič njihovo delo: obvladanje borilnih vešcin (kar je umetnost), saj pravi da to namreč ni umetnost. No potemtakem je ta film žalitev umetnosti, saj je navadno sranje na ravni Adama Sandlerja, ampak on ima vsaj na trenutke se komične elemente v svojih filmih.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se vedno jo smatram za eno najboljših igralk, ampak v zadnjem času si tako kot Bobby deniro uničuje ugled s svojimi izjavami in neposrecenimi vlogami.

    OdgovoriIzbriši
  3. Njenega zasebnega in političnega življenja ne spremljam; mogoče si celo zavestno nočem pokvariti vtisa o njej. Njen govor pri globusih po nepotrebnem jemlješ iz konteksta; gotovo ni nameravala žaliti borcev MMA, ampak je poanta nekje drugje. Mislim, da je jasno, o kom je govorila. Se pa seveda strinjam, marsikateri hollywoodski igralec govori in počne neumnosti. Poglej Clinta Eastwooda, kaj kvasi na stara leta; še zasovražil ga bom, pa je celostno eden mojih najljubših filmskih ustvarjalcev. Ali kako se je odpeljalo Shii LaBeufu. Ali kaj počne Pacino, in podobno. Ampak da se razumemo: to ni film Meryl Streep, ona samo (zelo dobro) igra v njem. Noben igralec brez režiserja ni nič; kdor tega ne ve, pač nima pojma o filmski industriji. To je film Jonathana Demma, njegov zadnji. To pa spoštujem. (Pri čemer nisem niti omenil Kevina Klinea, prav tako enega mojih najljubših glumačev že od nekdaj.)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ne jemljem iz konteksta; veliko ljudi je ignorantnih, teh se prav veliko najde v hoolywoodu. Ne zanima me njeno polit. prepričanje, saj se ve da če ne želiš v hwoodu pridit na blacklist moraš pač biti liberal as fuck, tako pač je. Gre se za to, da je rekla, če bi vzel vse tujce iz amerike, bi ostal samo še ameriški nogomet in pa mma (mixed martial arts), ki pa po njenem mnenju niso arts, češ zato ker se tepejo (in to ni v skladu s social justice politiko hoolywooda). Ta izjava je napačna dvakrat. Prvič najboljši mma borci na svetu so ravno neameričani: McGregor,Aldo,Nunes, Emanilienko, Silva, Jedrzejczyk itd. Drugič: Ti borci in borke trenirajo celo življenje da postanejo najboljši na svetu, obenem pa zaradi mizernih nagrad živijo iz dneva v dan. Če smatramo ples in gimnastiko za umetnost, zakaj potem nebi tudi tega, navsezadnje da briljiraš že eno borilno veščino in jo lepo uporabiš v praksi (boju) rabiš več let treninga. Ko sem slišal njeno izjavo, me je kr srat prijel. Veliko igralcem se sploh ni treba posebno truditi pa dobijo milijonske vloge v takšnih skropucalih, in potem lahko ti isti ljudje trdijo da so umetniki. To pač ni normalno in ploskanje ob koncu njenega govora samo potrjuje, da večina hoolywooda pač sovraži mma in vse kar ni v skladu z levo politiko.

    OdgovoriIzbriši
  5. In pa umetnost je tako ali tako subjektivna. Že to, da se priznava Yoko Ono za pomembno umetnico 20. stoletja pa Fluxus (Danger music) gibanje za umetnost se ve, da ne gremo po pravi poti oziroma gremo vsi skupaj kot družba le še v dekadenco.

    OdgovoriIzbriši
  6. No prav, če smo že pikolovski, pa bodimo. V svojem govoru je Meryl rekla dobesedno tole: "Hollywood is crawling with outsiders and foreigners. If you kick 'em all out, you'll have nothing to watch but football and mixed martial arts, which are not the arts." Ob upoštevanju odkrito ciničnega tona (ki pove vse o tem, koliko je ta izjava sploh mišljena resno), je dejstvo, da se "which are not the arts" nanaša na oboje, torej nogomet in pretepanje v ringu. Dejstvo je seveda tudi, da nič od obojega prav zares ni umetnost. Kaj pravzaprav pomeni izraz 'the arts', lahko vidiš -TUKAJ- in očitno je, da ima seveda Meryl glede tega popolnoma prav. Seveda je govorila o popularizaciji in poneumljanju kulture zabave v kontekstu absurdnosti docela nesmiselnih in samim sebi nasprotujočih stališč trumpovske miselnosti, ki nivo javne komunikacije in občo moralo znižuje do skrajnih globin primitivizma. Skratka: gotovo ni nameravala žaliti športnikov in tudi nihče -- razen užaljenih MMA "umetnikov" -- tega ni tako razumel.

    OdgovoriIzbriši
  7. Mava pač drugačen pogled na stvari, ni panike :) lahko prideva konc koncev do dialektične simbioze in oba profitirama. Se strinjam s tabo, čeprav le delno, saj nebi rekel da borilni športi poneumljajo ljudi, prej navdihujejo, da postanemo boljši ljudje. In če nekaj navdihuje, a ni ravno to smoter umetnosti?

    OdgovoriIzbriši
  8. Da so borilni športi umetnost, se ne bova nikoli strinjala. Da pa zato ni treba podcenjevati ali žaliti športnikov (česar Meryl sicer ni storila), se pa seveda strinjam.

    OdgovoriIzbriši
  9. Ne morem drugega rečt da pač s takim kometarjem izpadeš tipičen SJW, čeprav to (verjetno) nisi, ki nima namena nikoli spremeniti svojega *progresivnega* mnenja, kljub temu, da zna biti napačno. Meryl podpira Polanskega, potrjenega seksualnega izpirjenca, obenem pa subtilno (pač je rekla The Arts in ne art, what a deal ane) *dissa* najbolj unique, svež in surov šport, kar jih lahko vidiš na obličju Zemlje. Ker te smatram za precej kozmopolitski subjekt, bi od tebe pričakoval bolj kritično mnenje glede njene izjave, ki ni tako nedložna, kot se ti morda zdi.

    OdgovoriIzbriši
  10. Ha ha, SJW vsekakor nisem, iz enega zelo preprostega in nedvoumnega razloga: ker sploh ne veš, kdo sem v RL. Na kakšen način Meryl podpira Polanskega, sicer ne vem (kot rečeno, zasebno in družbeno-politično življenje zvezdnikov me načeloma ne zanimata, vsaj dokler ostajata znotraj meja zdravega okusa in normalnosti), ampak kot enega najboljših režiserjev in filmskih ustvarjalcev vseh časov Romana Polanskega pravzaprav iskreno podpiram tudi jaz.

    OdgovoriIzbriši
  11. Fucked up je da tako veliko ljudi dandanes govori o rape culture, obenem pa podpira obsojenega pedofila na begu. Res je, da je dober filmar, zaradi njega sem odkril Johna Cassavantesa, enega mojih najljubših režiserjev, a to ne oprosti tega, da je baraba od človeka. Njegovega zločina se ne sme trivializirati. Ne glede na to, kako pomemben človek je v svoji branži, je še vedno zločinec.

    OdgovoriIzbriši
  12. Ko nekdo na tako visoko artikuliranemu blogu, kjer se z izbranimi besedami piše o filmu in glasbi, začne s takimi pridevniki pisati o borilnem športu, me pa močno stisne na veliko potrebo. Človek, če je golo pretepanje parih debilov z otroškimi kompleksi umetnost, svež in unique šport, potem ti pa res ni pomoči. Noro.

    OdgovoriIzbriši
  13. A potem okoli 100 milijonom fanom po svetu ni pomoči al kaj? Potemtakem tudi ti uporabljaš zelo neprimerne (žaljive) pridevnike, če že praviš, da pretiravam jaz (saj verjetno res, a moja ljubezen do tega športa, pa še mnogo ostalih, je pač velika). Enim je všeč balet, drugim nogomet, tretjim MMA; meni pa vse od naštetega. To, da samo izrazim svojo podporo temu športu in da zraven še omenim pripombo ob njeni izjavi, pa še ne pomeni, da mi ni pomoči, gospod Anonimni. Pa lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši