28. jul. 2017

Shot Caller (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Danes skoraj 50-letni Kalifornijec Ric Roman Waugh se s filmsko industrijo bavi že od osemdesetih let dalje; kot kaskader ali njihov koordinator je sodeloval pri tako zvenečih naslovih kot They Live (1988), Road House (1989), Lethal Weapon 2 (1989), Total Recall (1990), Universal Soldier (1992), The Last of the Mohicans (1992), True Romance (1993), The Crow (1994) in še marsikaj. V čevljih scenarista in režiserja se je prvič preizkusil šele na prelomu tisočletja s trilerjem In the Shadows (2001), čemur je sledilo nekaj projektov, ki se zanimivo lotevajo sila podobne teme: moralnega prereza obsojencev in prikaza pravnega sistema, ki nedolžnega človeka prisili v neusmiljeno preobrazbo na robu zakona, od koder potem ni več izhoda. Tako se je moral Stephen Dorff ob pomoči okorelega kaznjenca Vala Kilmerja v drami Felon (2008) spremeniti v surovega zaporniškega bojevnika zavoljo zabave in zaslužka jetniških paznikov, tovornjakar Dwayne 'Skala' Johnson pa se je bil v trilerju Snitch (2013) primoran lotiti nevarnega tihotapljenja mamil, da bi izboril svobodo svojemu zaprtemu sinu. V tokratnem filmu je Waugh združil oba koncepta, torej telesno in psihološko metamorfozo dolgoletnega jetnika v neusmiljenega človeka brez moralnih zadržkov ter njegovo odvisnost od hierarhije zaporniških tolp, ki jim mora tudi po odsluženi kazni vračati dolg za svoj obstoj izza rešetk. A v nasprotju z obema omenjenima filmoma, ki naposled doživita spodbuden epilog (če odmislimo nekatere za lase privlečene in pretirane koncepte, kot so organizirani jetniški spopadi na dvorišču), gre avtor tukaj do bridkega in bolj realističnega konca.

Ljubeči družinski oče in uspešni poslovnež Jacob je nepričakovano obsojen na zaporno kazen, potem ko je pijan prevozil rdečo luč in povzročil prometno nesrečo, v kateri je med drugim umrl njegov prijatelj in sodelavec. Življenje v kaznilnici je neizprosno: samemu se ti ne piše nič dobrega, pridružiti se moraš eni izmed tamkajšnjih tolp (ločenih po kulturni in rasni pripadnosti), te pa v zameno za varovanje zahtevajo izpolnitev določenih nalog. Lojalnost bratom te sčasoma povzdigne po jetniški hierarhiji (ki jo navzven izkazujejo predpisane tetovaže), vendar so obveznosti čedalje težje in bolj tvegane: če kruti napad ali umor sojetnika iz nasprotne tolpe zabeleži katera od nadzornih kamer in kaznivemu dejanju nedvoumno pripišejo tvoj obraz, ti to v najboljšem primeru naloži nekaj let podaljšane kazni — in prostost se z možnostmi preživetja med štirimi zidovi v resnici vse bolj odmika. Tako se iz moža z upanjem na hitro prestano pokoro in vnovičnim snidenjem z ljubljeno družino postopoma in neizbežno spreminjaš v okorelega, surovega, brezvestnega kaznjenca, ki sčasoma pozabi na nekoč tako cenjene vrednote in ideale. Jacob mora po sedemletni ječi, ki je iz njega potegnila vse najslabše, za zloglasnega kolovodjo jetniške tolpe organizirati še izmenjavo pretihotapljenega orožja, medtem ko njegov mentor za pogojni izpust ter policisti iz oddelka za mamila in orožje na preži že načrtujejo, kako bi kaznjenca izkoristili za lastne podvige zoper zločinske akterje. Jacob je ujet med dvema ognjema, pri čemer ne more zaupati niti izdajalskim jetniškim bratom in ovaduhom; nekako mora poskrbeti, da bosta njegova nekdanja žena in mladi sin varna (s čimer ga šefi jetniških tolp držijo v pesti, da izpolnjuje ukaze), celo za ceno lastnega obstoja in svobode. Navsezadnje mora plačati za svoje grehe in prevzeti odgovornost za pretekla dejanja, četudi pri mnogih ni imel izbire.

Kriminalni triler in medias res spremlja iz ječe izpuščenega Jacoba, s spominskimi prebliski se časovno nelinerano odvija njegova predzgodba, mučna, preganjavična napetost pa ne popusti do konca. Verjetno bi lahko tudi tokrat pojamrali nad nekaterimi premalo dodelanimi in nedoslednimi motivi (kako hitro recimo odpiše svojce, četudi se za njihovo dobrobit izpostavlja smrtonosnim preizkušnjam še po odsluženi kazni), vendar mu kaj večjega bržčas ne gre zameriti. Rahlo presenečen moram ugotoviti, da je Nikolaj 'Jaime Lannister' Coster-Waldau (Nattevagten, Mama, Oblivion, Gods of Egypt, serija Game of Thrones) nadvse prepričljiv in da suvereno izpelje zahtevno nalogo, ki od igralca prvoosebno terja praktično breme celotnega filma. Zanimivi so tudi vsi drugi, tehnično in vizualno je film brez večjih pomanjkljivosti in pravzaprav mu lahko očitam(o) le razmeroma prežvečeno, dokaj standardno premiso o moralni odrešitvi kaznjenca, vendar se pričakovano formulaična zgodba (podobno kot Fuquajev Southpaw) odkupi z glumaškim performansom in režiserjevo angažiranostjo. Film je bil premierno prikazan na letošnjem festivalu v Los Angelesu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar