31. jul. 2017

The Rite (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Poletje je čas kislih kumaric, infantilnih akcijad s stripovskimi možmi v pajkicah in drugih filmskih šitburgerjev za hiter konzum; zato je vsaj občasno prijetno sedeti v klimatizirani dnevni sobi pred televizorjem. Je pa res, da to še ne jamči za pozitivno in polnovredno filmsko doživetje. Včasih je tudi slednje prav klavrno zapravljanje časa. Iz dežele IKEE in ABBE prihajajoči režiser Mikael Håfström si je nominacijo za najboljši tujejezični film prislužil z odlično dramo Ondskan (2003), istega leta pa je napisal tudi scenarij za huronsko zabavno, obešenjaško satirično komedijo Kopps (2003) režiserja Josefa Faresa (Jalla! Jalla!), kar nekaj let pred sila podobnim konceptom Hot Fuzz (2007) Edgarja Wrighta. Potem ko ga je v primež kravatarjev dobil Hollywood, mu je šlo le še na slabše: izprdnil je slabotno PG-13 kvazi-grozljivko 1408 (2007) po kratki zgodbi Štefana Kralja in pozneje še bolj slaboumno geriatrično akcijado Escape Plan (2013) z betežnima penzionistoma Sylvestrom ter Arnoldom. Nekje med slednjima je posnel tukaj priobčeno wannabe-izganjalščino Obred z upokojenim Anthonyjem Hopkinsom (in nekaterimi stranskimi zvenečimi imeni kot Ciarán Hinds, Rutger Hauer, Toby Jones ter Maria Grazia Cucinotta), a tudi tokrat ni bil ravno deležen stoječih ovacij kritiške srenje.



The interesting thing about skeptics, atheists, is that we're always looking for proof, certainty. The question is, what on earth would we do if we found it? There are times when I experience a total loss of faith. Days, months, when I don't know what I believe in: God, or the devil, Santa Claus, or Tinker Bell.

Zgodba je nastala po romanu The Rite: The Making of a Modern Exorcist ameriškega pisca Matta Baglia in jo je v scenarij predelal neki Michael Petroni. Vsebuje ama dobesedno vse klišeje vseh filmov, ki so kdaj posnemali kultnega in neponovljivega Izganjalca hudiča (1973) Williama Friedkina. Mladi, dvomljivi duhovnik (Colin O'Donoghue), ki se sprašuje o lastni veri, ker ima še iz otroštva nerešene travme s svojimi starši. Ček. Hudič, ki mu je vseeno, če verjameš vanj, saj obstaja, ker on verjame vate. Ček. Stari, izmozgani britanski far z obupno italijansko govorico, ki je videl in doživel že vse živo, a se ga naposled vendarle polasti Satan. Ček. Vatikanski strokovnjak za izganjanje in cerkvena ekspertiza (naš protagonist gre tam kar na tečaj izganjanja, ki se ga lahko pravzaprav udeleži vsakdo). Ček. Obvezna deklica (in nekatere druge žrtve), ki jo obseda peklenšček. Ček. Demon, ki ga moraš poklicati po imenu (tokrat je to Baal), da te uboga in se nazadnje spoka. Ček. Simbolizem svetopisemskih ali/in arhetipskih živali (mule, žabe, mačke) ter strašenje z mrtvimi novorojenčki in pogrebi roditeljev. Ček. Vnovič najdena vera razočaranega dušnega pastirja, saj če verjameš v hudiča, po analogiji torej verjameš tudi v Boga. Zeh.



Kljub prežvečeni premisi film ni docela negledljiv — v glavnem zaradi vselej zanimivih glumaških veteranov (ki se očitno zabavajo) in ne toliko po zaslugi manekensko mlečnozobega O'Donoghua (nikad čuo), ki sicer ni na moč zoprn, vendar s svojo neizraznostjo uspešno uspava gledalca. K temu prispeva še mlačno in moreče razvlečeno vzdušje, manko kakšnega silnega vznemirjenja ali posebej strašljivih elementov ter obča filozofska pretencioznost, ki skuša v nadnaravno kopi-pašto vnesti kot-da pomenljiva teološka vprašanja, pa ji ne uspe najbolje. Razen že omenjene legende (in celo nadaljevanj) si vendarle raje oglejte filme Fallen (1998), Stigmata (1999), The Exorcism of Emily Rose (2005), The Last Exorcism (2010), The Possession (2012), The Conjuring (2013), Deliver Us from Evil (2014) ali The Possession of Michael King (2014), če naštejem le nekatere.

¿ʌɐɹd 'ʇɐdoʞ ǝɾɐɹ ǝs ǝʇᴉpɾod :ʇǝʌsɐu ᴉʞsuǝlʞǝԀ

Ni komentarjev:

Objavite komentar