18. jul. 2017

Transcendence (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Režijski prvenec Nolanovega snemalca in direktorja fotografije Wallyja Pfisterja (Memento, Insomnia, Batman Begins, The Prestige, The Dark Knight, Inception, The Dark Knight Rises) sem si ogledal pozno; po tistem, ko je doživel boren blagajniški izkupiček (zgolj povrnil je produkcijske stroške) ter naletel na ušiv sprejem med kritiško javnostjo in občinstvom. Jadikovanju razočaranih ljubiteljev znanstvene fantastike ni bilo kraja: zatikajoča se in dolgočasna PG-13 zgodba brez večjih dramaturških skokov, pripovedne luknje in nedoslednosti, tematska in konceptualna mediokritetnost, plitvi liki in površna glumaška interakcija, potrata zvezdniške zasedbe (Johnny Depp, Rebecca Hall, Morgan Freeman, Paul Bettany, Cillian Murphy) in medel vtis kolaža žanrskih stereotipov, katerega seštevek sestavin ne presega celote. Nghrk, tpu!



Z vsem zgoraj omenjenim se žal moram bolj ali manj strinjati. Sicer je futuristični sci-fi triler prava cineastična mojstrovina v primerjavi s skrpucali v slogu letošnje Mumije (2017) s Tomčijem Kurčijem ali opičjega Otoka lobanj (2017) s kopico slavnih obrazov ali lanskoletnega Kitajskega zidu (2016) z Mattom Damonom in tako naprej — vendar je to bolj za en drek tolažba. Gre za prvi njegov podvig (tudi) na platnenem stolčku in zato kliče po prizanesljivosti, pa vendarle: Pfister ima seveda briljanten čut za kamero in je sicer izjemen fotograf, a žal precej nespreten pripovedovalec in ne dovolj suveren vodja filmskega projekta.

Kot rečeno: premisa ni ravno revolucija izvirnosti, vendar ima dovolj privlačen in širok potencial za tehnološko, moralno, karakterno in simbolno obdelavo. Zavest umrlega znanstvenika kot nekakšno digitalno kopijo njegove osebnosti prenesejo v računalnik, povezan v svetovni splet. Čeprav mnogi sumijo, da to ni ista duša, ki je prej zasedala njegovo telo, njegova žena in znanstvena sodelavka vztraja; novoustvarjena umetna inteligenca kmalu preraste meje tehničnih zmožnosti in obstoječega razvoja ter prinese novo fazo paradigme nanotehnologije, ki samodejno izboljšuje človeka in njegovo okolje ter tako ustvarja futuristične sanje o napredni človeški civilizaciji. Ampak za kakšno ceno? Naj stroji obvladujejo vso snov? In ali so tako nadgrajeni, skoraj neranljivi in vsemogočni ljudje še vedno človeški? Imajo lastno voljo ali so le še podaljšek osrednjih možganov, ki so sklenili prevzeti nadzor nad svetom?



Morgan Freeman spet igra Morgana Freemana, tragično neizkoriščeni Cillian Murphy pa nekoga, ki je zašel v napačen film. Zanimiva teza o tem, kako je mogoče samozavedajočo, učečo se in etično osveščeno umetno inteligenco dobiti le s posnetkom človeške zavesti (in ne povsem artificielno oziroma programsko) bi bila lahko odlično izhodišče za metafilmsko prispodobo o genezi Skyneta, ki bi nakazovala preskok od človeške morale k brezčutnemu in hladno preračunljivemu digitalnemu umu — ampak film žal ne ponuja nič posebej filozofskega. Namesto resnejše utemeljitve zadržkov in pomislekov o zaupanju presoji A.I. (ki jih izkaže edini solidni lik vselej zanesljivega Paula Bettanyja) ter kiberpankovskih motivov opredelitve človeškosti (glej tudi Ghost in the Shell, The Matrix, Blade Runner) nas čaka mlačen hibrid ljubezenske drame, akcijskega trilerja in neprepričljive družbeno-politične vizije prihodnosti, v kateri tehnologija odžira posamezniku človeško plat in jemlje svobodo. (Spet ta infantilna in sprenevedava politična korektnost, kot da česa še ne vemo.) Za nameček si zgodba privošči nekatere smešne logične spodrsljaje, docela nesmiseln in kravatarsko oportunističen zasuk konteksta (ko antagonist nenadoma postane spet junak) ter nedorečen epilog, ki pušča še več neodgovorjenih vprašanj — a na način, ko gledalcu pravzaprav niti ni več mar zanja.

2 komentarja:

  1. Depp je res neverjetno (z)dolgočasen v tem filmu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsi drugi pa tudi nič manj. (Razen Bettanyja, ki je edini gledljiv in prepričljiv.)

    OdgovoriIzbriši