11. avg. 2017

Despicable Me 3 (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Neverjetno, kako hitro mineva čas. Že dobrih šest let in pol je tega, kar sem pisal o prvem delu animiranega Jaz, baraba (2010), skoraj štiri leta od njegovega nadaljevanja Jaz, baraba 2 (2013) in skoraj dve leti od predzgodbe Minioni (2015). Skoraj tako neverjeten je tudi trend neskončnih sequelov, vsakršnih derivatov in vnovičnih zagonov, ki še kar noče pojenjati. Dokler bodo tukaj naivni bebci, kot sem jaz (ki vsakokrat pelje otroke v kino gledat Gruja, ker nam je pač všeč), bo verjetno tako tudi ostalo.



Sicer pa tretja Baraba ni tako zelo napačna animiranka; spet prinaša obešenjaško razvedrilo in duhovit preplet referenc za odrasle (tokrat je to glasba in popkultura osemdesetih let) ter situacijske, telesne in straniščne komedije za otroke (predvsem s strani nerodnih rumenjakov), ovit v politično korektno prispodobo o pomenu družine. S tem ni nič narobe, le da bi si želel nekoliko več utemeljitev, razdelav, karakterizacije in poistovetljivih arhetipskih vzorcev — če že zgodba (spet) ni nič posebnega. Dobrosrčni podlež Gru in Lucy sta zdaj poročena ter zaposlena pri vohunski organizaciji za boj proti barabam, a s prihodom nove ambiciozne direktorice se bo to hitro spremenilo; posebej po tistem, ko se je Gruju izmaknil najnovejši zlikovec Balthazar Bratt, prosluli televizijski zvezdnik in akcijska figurica iz osemdesetih, ki nikoli ni prebolel zatona svoje slave in vztrajno goji zamero do Hollywooda (namig, namig). Nenadoma se kot strela z jasnega pojavi še izgubljeni Grujev brat dvojček Dru, dobrodušen optimist in šaljivec, ki je odraščal z očetom po ločitvi od matere. A kakor slednja nikoli ni bila zadovoljna z Grujem (kar je osrednja freudovska travma in motiv njegovih zločinskih dejanj), tudi oče ni bil zelo ponosen na Druja, ki se mu menda ni zdel iz pravega testa za resnično barabo. Skratka: starša sta tedaj očitno dobila vsak napačnega sina. Vendar sta brata zdaj spet skupaj in Gru naj bi svojega blondinsko dolgolasega dvojčka (še ena frustracija zanj) naučil zločinskega posla. Ampak najprej bo treba najti in jo zagosti Brattu, ob strani pa poskrbeti še za nove družinske lekcije idealov, vzgoje in odraščanja, medtem ko Lucy venomer grize slab občutek, da ni čisto prava mama za svoje tri posvojenke.



Odkrito: nepretenciozno zabavni tretji del (mi) je všečnejši od infantilnih in neosredotočenih Minionov, ki so se zdeli kot kratka anekdota o izvoru oz. niso premogli dovolj zaokroženega materiala za celovečerec. Vendar obenem pušča vtis neizkoriščenosti potenciala nekaterih hvaležnih družinskih in življenjskih motivov, ki se ponujajo kar sami: metafilmski pomežik oportunizmu Hollywooda (ki mimogrede zavrže vse, kar ni več prodajno zanimivo), nostalgični prebliski mitskih osemdesetih let (s pripadajočo legendarno glasbo), družinska sprava in razrešitev starševskih zamer, tegobe odraščanja in pubertete, družbeno-socialna vprašanja gmotnih razlik in zaposlitvenih skrbi in tako dalje. Marsikaj je zgolj bežno ošvrknjeno in mimogrede prikazano (a nikoli posebej analitično) za namene še ene kratkočasne akcijske burleske, s čimer naredi bistveno manjši in hitreje minljiv čustveni odtis od recimo odličnega prvega dela franšize. Kljub vsemu je vtis celostno pozitiven (slovenska sinhronizacija je spet sijajna), ogled v 3D pa — vsaj za ljubitelje simpatičnih Grujevih čudaštev — verjetno priporočljiv.

Ni komentarjev:

Objavite komentar