21. avg. 2017

Inferno (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Firence upravičeno slovijo kot eno najlepših italijanskih mest. Sredi čudovite dežele Toskane je z renesanso vzniknila evropska kultura in po temačnem srednjem veku se je tam rodila novodobna omika. Priljubljeni mestni vladarji Medičejci, ki so tam gospodovali od sredine 15. do sredine 18. stoletja, so bili princi, grofje in papeži, predvsem pa razsvetljeni meceni znanosti in umetnosti; zavzeto so zbirali dela tedanjih slikarjev in kiparjev ter jih hranili za prihodnje rodove. Danes jih lahko občuduješ v slavni galeriji Uffizi, kjer so med drugim na ogled mojstrovine Leonarda, Michelangela, Raffaella, Botticellija in drugih renesančnih umetnikov. Nič manj osupljiv ni bližnji Palazzo Vecchio, nekoč dom Cosima I. Medičejskega, danes pa podobno spremenjen v muzej. Razen veličastne katedrale Santa Maria del Fiore (Il duomo) je v mestu najmanj še ena historična dragocenost: Galleria dell' Accademia namreč varuje najslavnejši marmorni kip na svetu, brezčasnega Michelangelovega Davida.



Seveda je v tem zgodovinskem mestu še nebroj drugih zanimivosti, umetniških, arhitekturnih in kulturnih spomenikov; nekajdnevni turistični ogled bo komaj zadostoval za ogled nekaterih. Od starega jedra čez sloviti Ponte Vecchio je blizu centra še palača plemiške družine politikov in ekonomistov Pitti (danes muzej). Za njo se nad mestom dviga čudovit park Giardino di Boboli, okrašen z ribniki in kamnitimi kipi, kamor se staro in mlado hodi hladit in sprostit.

Kar zadeva turistične obiske: v Firencah ter v Italiji nasploh boš odlično jedel praktično povsod. Tudi sicer so domačini nadvse ustrežljivi (sploh, če znaš njihov jezik), cene pa dostopnejše kot bi kdo mislil. Poleg tradicionalnih trgovinic z usnjenimi izdelki, slastnega sladoleda, sočnega florentinca in odličnega vina moraš tam vsekakor poskusiti še neko krajevno novost: reče se ji Mercato Centrale (nekoč mestna tržnica San Lorenzo) in je najsijajnejši kraj za pokušino božanskih specialitet po prijazni ceni, odprt vsak dan od jutra do polnoči. V prvem nadstropju so v konceptu odprte kuhinje z enotnim obedovalnim delom (zaradi česar ne zaračunajo običajnega pogrinjka) zastopane tekoče in trdne toskanske kulinarične dobrote, od pice do testenin ter od morskih jedi do vegetarijanskega hamburgerja, vse iz izbranih lokalnih sestavin.

Slednje se je vnovič potrdilo, saj je Inferno najslabši film iz serije filmov o simbolistu Robertu Langdonu. Uvodne primerjave z Bondom so povsem na mestu, saj se zdi kot da že tretjič gledamo enak film. Kadri svetovnih kulturnih znamenitosti, poučni podatki, ki pomagajo pri reševanju križank, dobri fantje morda niso povsem dobri, medtem ko slabi niso nujno slabi. Če ste videli enega, ste videli vse. Toda če ima Bond svoj slog in tradicijo, je predvsem prvo pri Infernu povsem odsotno. —Jure Konestabo, Filmstart


Saj res, film. Slednji je žal precej brezvezen, zmeden in komajda vreden ogleda; še večja traparija kot oba predhodnika iz franšize po literarnem šundu Dana Browna (Da Vincijeva šifra, Angeli in demoni). Dokaj zdolgočaseni Tom Hanks se kot akcijska figurica prof. Robert Langdon tokrat preganja po Firencah (pozneje še po Benetkah ter Istanbulu), s pomočjo ugankarskih namigov iz Dantejevega Pekla in v spremstvu Felicity Jones na sledi smrtonosnemu virusu, s katerim skuša ekscentrični milijarder zdesetkati svetovno prebivalstvo. Živ dolgčas. Rešujejo ga zanesljiva režija Rona Howarda z dinamično kamero Salvatoreja Totina ter spevna glasbena kulisa maestra Hansa Zimmerja. Če pa iščeš filme s prizoriščem Firenc (kar je edini razlog, da sem si ga sploh ogledal), je tukaj nekaj bolj posrečenih: Obsession (1976) Briana De Palme, A Room with a view (1986) Jamesa Ivoryja, La Sindrome di Stendhal (1996) Daria Argenta, Tea with Mussolini (1999) Franca Zeffirellija, morda celo ridikulozni Hannibal (2001) Ridleyja Scotta (z visceralnim prizorom, ki se odvije z balkona Palazza Vecchia nad trgom Piazza della Signoria).

Ni komentarjev:

Objavite komentar