Ah, zombijade. Nedavno umrli George A. Romero (1940—2017) je bil gotovo ponosen na to, kako daljnosežen in vsenavzoč učinek je imela filmska domislica o vandrajočih truplih, ki žrejo možgane. Njegova Noč živih mrtvecev (1968) je pomembno oživila (!) in na novo opredelila ta žanr, čeprav je filmografija že pred tem poznala simbolni motiv zombijev; poslej pa smo znotraj te zvrsti videli že vse živo (!), od posrečenih družbenih parodij (Shaun of the Dead), kvazi-literarnih mashup interpretacij in političnih satir (Pride and Prejudice and Zombies) do ridikuloznih akcijskih popkornov z Milico Jovović. Do danes so bržčas posneli najmanj petsto filmov o zombijih. A glej ga zlomka, vedno znova se najde kdo, ki celo v tako iztrošenem žanru uspe najti določen presežek in sveže pripovedne elemente. Nazadnje sta me navdušila ameriški The Battery (2012) in korejski Vlak za Busan (2016), dočim me je sila hvaljeni The Girl with All the Gifts (2016) pustil že malce hladnejšega (!), melanholična drama Maggie (2015) s Švarcijem pa me tudi ni pretirano vzburila.
Izstopajo filmi, katerih avtorji so razumeli Romerovo sporočilo in celotno poanto: ta seveda ni v infantilni fascinaciji z (računalniško ustvarjeno) nazornostjo in v klišejih hollywoodske kratkočasnosti, temveč v biblijski paraboli o civilizacijskih vrednotah in ceni človeškega življenja, o odnosih med živimi in njihovi moralni dvoličnosti. Zombiji nam običajno kažejo, kako so celo brezumni mrtvaki boljši od nas, (pol)živih, ki smo se spremenili v samouničevalno, sebično potrošniško družbo. Mladi kanadski režiser Colin Minihan (Grave Encounters, Extraterrestrial) in njegov stalni sodelavec scenarist Stuart Ortiz (znana kot ustvarjalni duo 'The Vicious Brothers') sta to dobro razumela in s tehnično nadpovprečnim, poldrugo uro dolgim celovečercem žela pozornost in odličja na nekaterih festivalih po svetu (škoda, da ju ni bilo tudi na Grossmanu v Ljutomeru). Njuna vizija apokalipse človečnosti se v alternativni prihodnosti odvija v neusmiljeni arizonski puščavi, kjer se striptizeta iz Las Vegasa (Brittany Allen) pod vročim soncem po nesreči prebija do varnega vzletišča ter znancev, ki jo čakajo. Odločna ženska ima neumornega in nezaželjenega zasledovalca (Juan Riedinger), ki je očitno zavohal njeno (menstrualno) kri in jo skuša počasi, a vztrajno dohiteti. Nemrtva spaka je krvoločen in brezumen stvor, pokončal je že njenega fanta in očitno se je spravil še nanjo. Ali pač? Molly se v nekaj dneh navadi, celo naveže na čudaškega spremljevalca, za šalo ga poimenuje Smalls in si nerodno prizadeva komunicirati z njim (kot v resnejši različici najstniške zombi-romance Warm Bodies). Ali v njem res ni ostalo nič več človeškega in razumnega, ali pa njegova preobrazba v ljudožersko pošast ni povsem zatrla omike, kavalirstva, sočutja in spodobnosti, ki jih je nekoč premogel?
'Zlobna brata' Colin in Stuart sta alegorijo zombijad (podobno kot Boyle v svojem 28 dni pozneje ali Sang-ho Yeon v Vlaku za Busan) zavila v ganljivo prispodobo o odtujenosti in izprijenosti sočloveka (tukaj izkoriščevalskega moškega šovinista in posiljevalca), ki je v razmerju do žensk in šibkejših še slabši od živali (tj. od zombijev),
ter v sočutno pripoved o prebujenem materinskem nagonu, ki premaguje še tako absurdne prepreke. Osrednji liki so poistovetljivi, produkcijsko in vizualno pa je njuna zgodba brezhibna (kamero drži Clayton Moore) za tako nepretenciozen, nizkoproračunski projekt. Počasni zombi je sila umestna metafora za pretekle grehe, ki vztrajno preganjajo človeka. Škoda le, da se v osrednjem delu (pot čez pustinjo) dramaturgija neenakomerno razvleče, na hitro skrpani epilog pa brez čustvene razbremenitve po nepotrebnem razvodeni v hiter in klišejski izhod — kot bi ustvarjalca ne znala do konca suvereno izpeljati solidno zastavljene premise. Kljub temu naredita vtis edinstvenega filmskega posebneža, ki v nepreglednem morju generičnih konfekcijskih odplak (beri: World War Z in druge franšizne debilarije) vendarle nekoliko zaštrli iz povprečja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar