8. avg. 2017

The Graduate (1967)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Hello darkness, my old friend
I've come to talk with you again
Because a vision softly creeping
Left its seeds while I was sleeping

Jubilej, kakršen je milijon klikov na blogu, se spodobi obeležiti z enim najslavnejših generacijskih filmov vseh časov, ki je na prelomnici v Novi Hollywood že oznanjeval drugačno filmsko in družbeno-politično paradigmo. Pred tem: predvidljivo kičasta, plastično izumetničena in s korektno kuliso spodobnosti ponarejena podoba namišljenih likov in življenjskih zgodb. Po tistem: neizprosno avtentična, znojno in krvavo otipljiva, divje negotova slika veliko manj čudovite prihodnosti. To so bila burna leta sprememb Johnsonove in Nixonove administracije (prvi demokrat, drugi republikanec), apokalipsa v Vietnamu se je že dodobra razbesnela, mladi rodovi pa so s hipijevsko (kulturno in seksualno) revolucijo netili upor zoper avtoriteto staršev in državne legitimnosti, stroge in hinavske družbene vzorce ter ujetost v togo determiniranost okolja in pričakovanj. Taistega leta so nastali cineastični kulti Bonnie and Clyde Arthurja Penna, Cool Hand Luke Stuarta Rosenberga, The Dirty Dozen Roberta Aldricha, Guess Who's Coming to Dinner Stanleyja Kramerja, Valley of the Dolls Marka Robsona in še marsikaj (slavni Charlie Chaplin je posnel svoj poslednji celovečerec Grofica iz Hongkonga) — in prav v vseh je zaslutiti subverzivne vzorce prevratništva in nuje po sistemski spremembi.

You give me a drink. You put on music. Now you start opening up your personal life to me and tell me your husband won't be home for hours. —So? —Mrs. Robinson, you're trying to seduce me. Aren't you?



Avantgardna satirično-komična ljubezenska drama Mika Nicholsa (oskar, bafta in globus za režijo, številne nominacije in druga odličja) po istoimenskem romanu Charlesa Webba je prispodoba eksistencialne odtujenosti in osamljenosti, zorenja in oblikovanja svetovnega nazora ter uporniškega nemira zoper konformizem in moralni oportunizem, ki deluje na treh ravneh: osebno-psihološki, zgodovinsko-družbeni in širše politično-ideološki. Najprej je tukaj veliki up, letargični Ben Braddock (Dustin Hoffman, najsijajnejši ameriški igralec svoje generacije), ki je pravkar končal šolanje na kolidžu in ga čaka varna, udobna prihodnost v objemu premožnega srednjega sloja njegovih ukazovalnih in plehkih staršev ter celotne skupnosti sterilne ameriške suburbije. ("Prihodnost je v plastiki," ga prepričuje očetov znanec.) Sramežljivi in apatični Ben ne ve prav dobro, kaj bi sam s seboj; želi si le tega, da bi bilo njegovo življenje "drugačno" (od tistega, kakršno mu je usojeno). Virilni mladenič je lahek plen za gospo Robinson (čudovita Anne Bancroft), tragično nezadovoljno ženo in mater iz soseščine; in čeprav se diplomiranec ne brani prvih spolnih izkušenj v strastnem objemu čedne, zrele dame, je odnos med njima precej enostranski: skrivne posteljne dejavnosti z vse očitnejšimi ojdipovsko patološkimi toni čustvene in telesne manipulacije, ki naj kompenzira nepotešeno žensko dušo, ujeto v nesrečen in vnaprej obsojen zakon — pa tudi generacijske težnje po nadzoru in usmerjanju, ki naj odtehta lastne zgrešene ideale. Ben se zahtevam in predstavam odraslih zoperstavlja z ubiranjem prepovedanih poti: naklonjenostjo in naposled ljubeznijo do Elaine (Katharine Ross), prijazne in nič hudega sluteče hčere zakoncev Robinson. Odločen jo je dobiti za vsako ceno: tudi če ji bo moral slediti v univerzitetno naselje (čeprav sam ni študent na fakulteti) ter naposled huligansko vdreti na njeno poroko in tam povzročiti izgred. Nihče mu ne bo krojil prihodnosti, niti plehka roditelja niti podla zapeljevalka gospa Robinson; raje kot ujetost v zaspani akvarij bo izbral spontano nepremišljenost, četudi bi naposled za to plačal podobno ceno odtujenosti in osamljenosti kot rodovi pred njim. Končni prizor s pobeglo nevesto v avtobusu ne pušča dvomov: ljudje mislijo, da si želijo prostosti in svobode odločanja, vendar ni čisto tako — saj je taka prihodnost težka, mučno negotova in od človeka zahteva prevzem odgovornosti.



It's like I was playing some kind of game, but the rules don't make any sense to me. They're being made up by all the wrong people. I mean no one makes them up. They seem to make themselves up.

Nezadovoljstvo nad lagodnim mrtvilom in ideološkim oportunizmom srednjih slojev, ki ga je z obljubami o "ameriških sanjah" izkoriščala režimska propaganda, se je kazalo v mnogih kulturnih in ustvarjalnih arhetipih na prehodu v sedemdeseta. Diplomiranec sicer ni izrazito politično nastrojen (v univerzitetnem naselju, kjer so se začeli študentski nemiri zoper vietnamski absurd, zoprni stanodajalec nadleguje Bena, ali je morda "eden od tistih agitatorjev"), temveč sočutno in pomenljivo slika brezciljnost in izgubljenost neke generacije (podobno kot se poznejši Ciminov Lovec na jelene pretanjeno izogiba očitni politizaciji vprašanja vietnamske vojne), s čimer doseže večji in trajnejši učinek kot neusmiljena satira ali odkrita kritičnost (na vprašljivost verskih načel namiguje zgolj z velikim križem, s katerim se Ben otepa besnih svatov in med begom z njim zaskoči zapah na vratih kapele); in največje mojstrovine so po mojem prav tiste, ki zanesljivo prestanejo zob časa. Film, katerega uvodno ekspozicijo s protagonistom na tekočem traku je samo Quentin Tarantino poustvaril vsaj dvakrat (pri uvodnem kadru Jackie Brown in podobnem prologu s premikajočim se ozadjem pri svoji kavbojki Django Unchained), in ki je bolj kot karkoli drugega proslavil brezčasni Sound of Silence glasbenega genija Paula Simona, je v določenem smislu danes enako aktualen kot pred pol stoletja, ko je nastal. Predvsem pa ga je resnično veselje in filmoljubski užitek (vedno znova) gledati. To pa tudi nekaj šteje.

p.s. Dustin Hoffman danes praznuje 80. rojstni dan. Vse najboljše!

7 komentarjev:

  1. Zanimivo da si opisal film prav na dan ko Dustin Hoffman praznuje 80 rojstni dan :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Zanimivo in ne po naključju. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ma kakšna izgubljena generacija; baby boomerji so najsebičnejša generacija ter eden poglavitnih razlogov za večkratno zrušitev borznih marketov, obenem pa krivdo prelagajo na generacijo x in na nas milenijce. Poleg tega da so uničili javno šolstvo še ne znajo jesti, jejo ogabno in preveč, izumili so radikalni feminizem, ločitev, hkrati pa govorijo o raznolikosti, a je ne prakticirajo. Shame on them.

    OdgovoriIzbriši
  4. He he, kako smo kritični. :) Se strinjam, prav na to verjetno opozarja tudi ta film: prazna generacija s polno ritjo, omamljena od političnih obljub in sebičnosti, zaslepljena od idealov o ameriških sanjah. Temu se Ben upira, konec filma pa je dvoumen in zastavlja vprašanje, ali mu je to uspelo (oz. ali bi to sploh komurkoli uspelo).

    OdgovoriIzbriši
  5. Zares odličen zapis, posebej v užitek je bilo prebrati več o družbi tedanjika. Čestitke ob milijonu!

    OdgovoriIzbriši
  6. Bo pa film 24. avgusta predvajan na Kongresnem trgu in sicer v organizaciji Kinodvora. In to zastonj!

    OdgovoriIzbriši