3. avg. 2017

The Sense of an Ending (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Sodobni britanski pisatelj Julian Barnes je po zavidljivem literarnem opusu s svojo — po vrsti enajsto — knjigo Smisel konca (Mladinska knjiga 2012, zbirka Roman, prevod Valerija Cokan) končno prejel prestižno Bookerjevo nagrado, tj. založniško odličje za najboljši roman leta v angleškem jeziku. V zgodbi se vrača k svojim pogostim generacijsko-eksistencialnim motivom moralnega in ideološkega vrednotenja preteklosti, ko se protagonist s spominskimi prebliski vrača v mladost in ugotavlja, da so bili nekateri koščki sestavljanke njegovega življenja presenetljivo drugačni od podobe človeka, za kakršnega se je vselej imel. Njegova zrela leta so udobna in varna, vendar tudi enolična rutina brez večjih pretresov ali prebliskov o smislu obstoja; nič na njem ne izstopa in nikoli ni doživel česa zares izjemnega, a tudi nikoli ni storil česa slabega. Ali pač?

V času, ko Tony Webster pripoveduje zgodbo, je upokojenec v svojih šestdesetih letih. Za seboj ima zakon, ki je propadel tako mirno, kot je tudi potekal, odraslo hčer in občutek, da živi kot spokojen in dober človek. Dokler nekega dne ne dobi pisma iz odvetniške pisarne, v katerem piše, da mu je mama Veronice, dekleta iz študentskih časov, zapustila manjšo vsoto denarja ter dokument. Ta dokument je dnevnik njegovega mladostnega prijatelja Adriana Finna, ki je nekaj let po koncu študija storil samomor. In tudi ta samomor so trije prijatelji, ki so vrednostni sistem ohranili še iz srednješolskih let, razumeli kot gesto človeka, ki je bil preveč dober za ta svet. Tony Webster se tako začne soočati s preteklostjo, spomini, mladostnimi objestnostmi in zablodami ter ljudmi, ki jih je morda kdaj prizadel. —Manca G. Renko, Pogledi

Dramatizacija knjižne predloge je najbrž problematična reč; knjiga in film sta navsezadnje različna medija. Uprizoritev literarne fabule terja številne kompromise in tehten scenaristični razmislek, kaj od zapisanega ohraniti ali celo poudariti pri na platnu prikazanem. So pomembni junaki in njihovi odnosi ali vizualno-simbolni poudarki okolja in časa? Naj filmska dramaturgija prinaša tekočo pripoved in razburljive dogodke ali značajsko študijo, ki kontekstualno orisuje psihološke prereze likov? Je bolje, če je film kratkočasen in zabaven, ali pa bližje stvarnemu življenjskemu ritmu in njegovi puščobni resničnosti? Ali bo tisto, kar v romanu prinaša bralski užitek, enakovredno spremenjeno v prijetno vizualno doživetje? Kaj je v knjigi pomembno, filmska struktura in kinematična forma (ter sprejemljiva minutaža) pa tistega ne dovoljujeta?

"Kako pogosto prilagajamo, krasimo, izrezujemo? In dlje ko traja življenje, manj imamo ob sebi prič, ki bi lahko dvomile o našem pripovedovanju, ki bi nas opomnile, da naše življenje ni naše življenje, temveč samo zgodba, ki smo jo povedali o svojem življenju. Povedali drugim, ampak v glavnem sebi," zapiše v tem z bookerjem nagrajenem romanu Barnes. —Matej Bogataj, Mladina


Zdi se, da je mladi indijski režiser Ritesh Batra (Okus po ljubezni) svoje delo opravil enako korektno, kot je nadvse solidno literarno pripoved ubesedil že Barnes; tj. tehnično in obrtniško brezhibno, z dovolj napetim in pozornosti vrednim pripovednim lokom, sijajnimi liki ter odličnimi igralskimi kreacijami (Jim Broadbent, Harriet Walter, Charlotte Rampling, Emily Mortimer), medtem ko se utegne zgodba tematsko in konceptualno zdeti nekoliko upehana in že (večkrat) videna — četudi pretanjeno in verodostojno povzema knjižni izvirnik. Podobno je pri mnogih literarnih priredbah (nedavno sem pisal recimo o Ameriški pastorali ter Ogorčenju slavnega ameriškega avtorja Philipa Rotha); sedma umetnost pač težko povzame knjižni sentiment, ki z žlahtno besedo prepušča vizualizacijo in kontekstualnost bralčevi domišljiji, da zapolni praznine in naposled določi smisel (konca). Potemtakem moram vnovič odkrito dati prednost knjigi pred filmom — in to kljub temu, da bi briljantnega britanskega oskarjevca Jima Broadbenta (Brazil, Life Is Sweet, Enchanted April, The Crying Game, Topsy-Turvy, Bridget Jones's Diary, Iris, Vera Drake, Hot Fuzz, Another Year, Cloud Atlas) brez težav lahko gledal tudi pri tem, kako dve uri dremlje na kavču ali bere telefonski imenik. Skratka: berite.

Ni komentarjev:

Objavite komentar