3. sep. 2017

It Comes at Night (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Niti še tridesetletni teksaški scenarist in režiser Trey Edward Shults je doživel kritiški preboj s celovečercem Krisha (2015), ki je na tamkajšnjem festivalu South by Southwest tedaj prejel posebni nagradi žirije in občinstva. Predtem je kot tehnični asistent sodeloval pri nekaterih novejših Malickovih projektih (The Tree of Life, Voyage of Time, Song to Song) ter kot pomočnik snemalca pri Midnight Special (2016) svojega nadarjenega rojaka Jeffa Nicholsa. Podobno kot on ima izostreno oko za kamero in občutek za upodobitev likov, zlasti pa za temačen ton in naelektreno vzdušnost svojih pripovedi, za katerimi se pogosto skriva pomenjivo in bogato psihosocialno ozadje.* To je očitno tudi pri njegovem drugem avtorskem podvigu, ki je deležen nadvse deljenih mnenj — saj je doživel dokaj zgrešeno promocijo in izvrgel precej zavajajoč napovednik. Film namreč ni grozljivka in tudi ne zgolj apokaliptična preživetščina (neogibno spominja na odlični The Survivalist Stephena Fingletona), čeprav to okolje uporablja kot tematski kontekst svoje pripovedi. Gre za čistokrvno psihološko srhljivko s poudarjenimi elementi preganjavice in strahu ter vprašanj zaupljivosti in specifičnosti družinske dinamike. Nekaj takega, kar bi lahko posnel tudi M. Night Šalabajzer, denimo (kreh—The-Village—kreh).

Brez odvečne ekspozicije nas zgodba vrže v odmaknjeno gozdno divjino, kjer v zabarikadirani koči živijo Paul (Joel Edgerton), njegova temnopolta žena Sarah (Carmen Ejogo) in njun najstniški sin Travis (Kelvin Harrison Jr.) — ki so zaradi nekakšne grozljive in nagle bolezni še pred najavno špico prisiljeni pokončati dedka Buda (David Pendleton). Zunaj očitno pustoši smrtonosna virusna kuga, ki se prenaša z dotikom; varujejo se je s plinskimi maskami in rokavicami, žrtve je treba izolirati in njihova trupla čimprej sežgati. Vsakdanjo družinsko rutino predstavlja niz strogih pravil, namenjenih varnosti: vodo razkužujejo in si pičlo hrano pripravljajo sami, drva za kurjavo vselej nabirata po dva skupaj, predvsem pa ponoči nikoli ne zapuščajo z deskami obite hiše, razen če ni zares nujno. Tak izjemni dogodek se pripeti neke noči, ko skuša v kolibo vdreti neznanec, misleč, da je domovanje opuščeno. Po soočenju se izkaže, da je tudi prišlek Will (Christopher Abbott) skušal zgolj poskrbeti za svojo družino, ženo Kim (Riley Keough) in njunega majhnega sina; v nekaj milj oddaljenem zatočišču imajo dovolj hrane, vendar jim zmanjkuje vode (ki je morda tudi patogeno onesnažena). Zaradi izmenjave dobrin, dobrodošle družbe in učinkovitejše skupne obrambe jih Paul sprejme k sebi domov, le njegovih navad se morajo držati. Vendar sloga in prijateljstvo ne trajata dolgo: kmalu se začne razraščati vzajemna sumničavost, nekateri očitno kršijo varnostne zapovedi, mladega Travisa pa mučijo trdovratne nočne more o nevarni okolici in kužni epidemiji, ki obseda svet. Bosta prav nezaupanje in paranoja tisto, kar bo usodno za obe družini?

Razen izjemne fotografske podobe, dolgega kadriranja, fluidne montaže in drugih tehnikalij sta interakcija odlično prikazanih likov in napeta atmosferičnost tisto, kar žene pripoved. Kdor pričakuje zombijado ali creature feature stereotipnost, bo razočaran; avtor nas namesto tega straši z elementi izkrivljene psihološke situacije in groze stvarnega sveta, utelešene v človeku in njegovih dejanjih. Kaj je potemtakem tisto, kar "pride ponoči"? Za kakšno "bolezen" sploh gre in kaj se je zgodilo s civilizacijo? Na koga ali kaj je lajal njihov pes in kaj se je ubogi živali potem zgodilo? Predvsem pa: kdo je odprl zloglasna rdeča vrata, edini vhod in izhod iz varnega zavetja pred "zunanjimi" strahotami? Scenarist in režiser namenoma pušča ta vprašanja nepojasnjena, da bi s strahom protagonistov pred neznanim tudi v gledalcu vzbudil podobne občutke in bojazni; vendar je po mojem pri tem rahlo nespreten (ali pripovedno neizkušen), saj mu ni mar za posledično sosledje in notranjo logiko — kar pomeni, da so njegove "skrivnosti" navadni rdeči slaniki oziroma prikladni izgovori za odvračanje pozornosti. (Pes seveda ne more odpreti vrat in tudi mali Andrew tega v spanju ni mogel storiti. Da bi to naredil Travis ali kdorkoli drug, prav tako ni smiselno. Torej je zaplet praktično nemogoč, to neskladje pa zmoti konsistentnost in s tem verodostojnost zgodbe.) A po drugi strani ta doslednost spet ni tako pomembna, saj je poudarek na družinski (dis)funkcionalnosti in odnosih med liki. To pa tudi vse drugo vrže v luč filmske metaforičnosti in širše kontekstualnosti oziroma namiguje na bistvo, ki je bržčas čisto drugje: pretirana izoliranost, skrajna individuacija, samoohranitvena sebičnost in nesolidarnost sodobne družbe v resnici od znotraj načenjajo tudi osnovno družinsko celico — nobene "zunanje" nevarnosti ni, edina groza pa se skriva v človeku.
* Op. Umetniški artefakt, ki mu kamera v prologu posveča kar nekaj časa, je oljna tabelna slika Zmagoslavje smrti nizozemskega renesančnega slikarja Pietra Bruegla starejšega iz leta 1562, ki z alegoričnimi peklenskimi prizori prikazuje svetopisemsko opustošenje.

2 komentarja:

  1. Sem si ravno te dni ogledal tale film in imam tudi že pripravljeno recenzijo. Toda, če jo malce "spoilam" lahko rečem, da sem bil malček razočaran, še posebej zato ker se film loteva že oguljenih tem in situacij. Tehnično je res odličen, toda okužbe z virusi in postavljanje preživetja pred moralnostjo se mi zdijo že neštetokrat videni.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, tematsko in sporočilno ne gre za kaj novega, z vtisom (oz. oceno) sem prav zato tudi jaz kolebal, ampak za enega prvih projektov tako mladega režiserja se mi vseeno zdi odličen.

    OdgovoriIzbriši