25. sep. 2017

Killing Gunther (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Marc Butan je uveljavljeni ameriški producent, zdaj lastnik tvrdke MadRiver Pictures, pred tem pa šef pri nekaterih uglednih produkcijskih hišah (med drugim je bil izvršni direktor Lions Gate Entertainment). Osebno je zaslužen za organizacijo in izvedbo nekaterih upešnih filmskih poslov, denimo Clooneyjev Good Night, And Good Luck (2005), Grayev We Own The Night (2007), Dominikov Killing Them Softly (2012) ter Hillcoatov The Road (2009). S svojim novim podjetjem se je nazadnje udinjal pri celovečercih The Last City Of Z (2016) ter Pride and Prejudice and Zombies (2016), pa tudi nekaterih bolj ambicioznih in z vrhunsko glumaško ekipo. Še vedno skušam ugotoviti, kako ga je neki Taran Killam (glumač v nekaterih sitcomih ter sodelavec oddaj Mad TV in Saturday Night Live) uspel navdušiti za svoj absurdni avtorski projekt — oziroma ali je bilo res dovolj že dejstvo, da se je kot glavna atrakcija (iz nekega še bolj nejasnega razloga) filmu pridružil sam Štajerski hrast, barbar Conan himself, nihče drug kot Guvernator "I'll be back" osebno, sedemkratni mišičnjaški olimpijec Arnold Alois Schwarzenegger, ki je letos poleti dopolnil častitljivih 70 let.



Tako je nastala obešenjaška parodija v obliki posmeh-dokumentaristične farse (s kamero iz roke) za oboževalce nabreklega Avstrijca, v kateri redkozobi gorostas (šele v epilogu) upodobi karikaturo samega sebe ter brije norce iz filmskih referenc, ki jih je ustvaril v svoji pestri in zavidljivi filmski karieri. (Do it! Come on! Kill me, I'm here!) Killam je bržčas po vzoru še druge letošnje (samo)zajebantske komedije Killing Hasselhoff (2017) prav zanj napisal scenarij, ki se v celoti osredotoča na Arniejev lik: skrivnostnega in vsemogočnega Guntherja, najbolj smrtonosnega in najspretnejšega morilca po naročilu vseh časov, ki ga še en nadobudni hitman Blake (Killam) sklene ubiti s pomočjo posebej sestavljene ekipe ekscentričnih najemniških morilcev — zato, da bi z "ubojem kralja" sam prevzel njegovo mesto in obveljal za numero uno med hitmani. (Verjetno se med drugim norčuje tudi iz infantilnega soočenja Banderasa in Stalloneja v butastem Donnerjevem trilerju Assassins, kjer je bil za Silvov lik sprva predviden prav Švarci, a je potem vlogo zavrnil.) Ob tem se izkaže, da to počne predvsem iz frustracije, da bi vnovič osvojil srce nekdanje punce, ki ga je pred časom dala na nogo (igra jo Killamova soproga Cobie Smulders), vendar bo nalogi težko kos. Izmuzljivi mit zločinskega podzemlja Gunther je namreč izza vsakega vogala vselej korak pred njimi in jim nalogo močno oteži, a vendarle se mu uspejo približati za končni obračun. Kako se bo izteklo: kot happy end ali jalova samomorilska misija?
Če boste izklopili možgane, bo tole odlična žanrska zadeva, če boste težili z logiko in željo po kvaliteti, pa se zna zgoditi, da vam vse skupaj ne bo preveč všeč. Banderas in Stallone se z dogajanjem zlijeta sto na uro, njuni dialogi in prepucavanja pa so ravno prav neumni, da postanejo zabavni in gledljivi. —Iztok



Kristalno jasno (mi) je, da je film čista zajebancija. (Drobni tisk v odjavni špici obljublja nadaljevanje The Gunther Who Loved Me "v primeru, da bo ta film sploh kaj zaslužil".) Nemogoče je spregledati avtorjev statement zoper puhlost in nategunstvo hollywoodske produkcije, kot tudi samonanašajočo se prispodobo Švarcijevega lika, ki razlaga, da si je s trdim delom v več kot 50 letih pošteno prislužil status najboljšega. (Gotovo nisem edini, ki bi raje kot grotesknega tepca Trumpa videl njega za ameriškega predsednika.) A vseeno: taki filmi na papirju ali v napovedniku delujejo zanimivo, celovečerna izpeljava pa je močno odvisna od zaokroženega scenarija in suverene režije (ki sta tudi sicer najpomembnejša dejavnika filmske produkcije). Pri neizkušenem Killamu, ki si je razen avtorske funkcije in režiserske taktirke v prvencu naložil tudi precej dolgočasno osrednjo vlogo, žal oboje — milo rečeno — bolj ko ne šepa. Zgodba in liki so tako smešno nezanimivi, da tudi komične stand-up (samo)reference povečini ustrelijo mimo in učinkujejo razmeroma mlačno. Zanimivejše postane, ko naposled stopi na sceno The Schwartz, a je tedaj že prepozno za to, da bi film pustil kaj več kot vtis cenene, amaterske in nespretno udejanjene zafrkancije, ki bi delovala kvečjemu v kratkem televizijskem skeču. Da je Arnold, ki se za svoja leta sicer drži neverjetno dobro, sila zabaven in nadvse duhovit pri karikiranju lastne filmske prezence in igralske karizme, smo pa tudi vedeli že prej — samo škoda, da je (tokrat) ni unovčil v bolj posrečenem projektu; tudi posmehovanje sebi (beri: Hollywoodu) je namreč še vedno le igranje s samim seboj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar