29. sep. 2017

The Beguiled (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Sofia Carmina Coppola, čedna in nadarjena hči slavnega očeta Francisa Forda (The Godfather, Apocalypse Now), je kariero odlične scenaristke in režiserke začela z Deviškimi samomori (1999); vsesplošno slavo, priznanje, oskarja (in še tri nominacije) ter kopico drugih odličij pa je vsega nekaj let pozneje požela z Izgubljenim s prevodom (2003), do danes svojim najuspešnejšim in verjetno najbolj posrečenim projektom. (Pozneje so nastali še Marie Antoinette, Somewhere in The Bling Ring.) Večina njenih zgodb se vrti okrog dinamike odnosov med spoloma in kompleksnosti osebnih vezi, pri čemer je težko spregledati odločne in nenavadno eterične ženske like, ki često prevladujejo nad moškimi protagonisti. Morda je tudi zato sklenila tokrat poustvariti zgodbo po istoimenskem romanu ameriškega pisca Thomasa P. Cullinana iz leta 1966, sprva naslovljenem A Painted Devil, ki jo je kot celovečerec The Beguiled (1971) z mladim Clintom Eastwoodom sicer posnel že Don Siegel (tik preden sta taistega leta ustvarila legendarnega Umazanega Harryja). Pripoved med ameriško državljansko vojno spremlja ranjenega jenkijevskega vojaka, ki ga negujejo učenke in vzgojiteljica katoliškega dekliškega internata sredi južnjaške Virginije. Ko si postavni desetnik nekoliko opomore od hude rane na nogi, se med prebivalkami osamljenega posestva začne vzajemna igra avtoritete in prizadevanj za njegovo pozornost, medtem ko se vojak prilagaja razmeram in med oportunističnim laskanjem predaja svojim seksualnim preferencam. Konflikt romantičnih interesov med zorečimi ženskimi hrepenenji je neizogiben in naivni desetnik bo naposled žrtev lastne nespretnosti pri ljubezenski diplomaciji.

Menda Coppola ni hotela premočrtnega rimejka Sieglove gotske eksploitacije, nekakšne šundovske erotične psihodrame, temveč se je osredotočila na varljiv zorni kot pripovedi; opustila je sočno provokativnost predhodnika — recimo poljub med 12-letnico in odraslim moškim, sanje o seksu v troje, ljubezen med bratom in sestro in podobno — ter priredila nekatere ključne aspekte Cullinanovega romana. Lik temnopolte sužnje Hallie (Mae Mercer) je tako povsem eliminirala (zaradi česar ji očitajo rasistično "beljenje" protagonistov in feministično stereotipnost), bržčas zato, da ne bi rasna problematika po nepotrebnem odvračala pozornosti in celo zasenčila osnovne premise. Z blaženjem in glajenjem Sieglovega senzacionalizma je morda celo pretiravala, saj je temeljni koncept komajda še jasen. V filmu iz leta 1971 je šlo za prikaz arhetipske napetosti v moško-ženskih odnosih in predvsem manipulacije, ki se je v kontekstu političnih in družbenih razmerij poslužujeta oba spola; v različno starih protagonistkah kot prispodobi življenjskega razpona je utelešen ženski princip, ki z merjenjem čustvene moči skuša doseči svoje, moški pa z manipulacijo in — ko ne gre drugače — z nasiljem in s fizično močjo uveljavlja svojo voljo, vendar je pri tem nemočen in nazadnje deležen simbolne kastracije.



Ženske tako slavijo grenko zmago, ker se nočejo podrejati uveljavljenim načelom šovinistične in patriarhalne družbe (nekaj takega kot moralni poraz Glenn Close v Frearsovih Nevarnih razmerjih), a s tem seveda ne odpravijo nesorazmerij in zgodovinskih krivic. Coppola je verjetno želela to prikazati čim bolj pretanjeno, s kar najmanjšo mero neposrednosti — a je potem sporočilo že tako okleščeno značaja, da ga v vzdušnosti sloga nad vsebino praktično ne zaznamo več. Morda bi to uspelo z drugačno, bolj ekspresivno igralsko ekipo (ter nekoliko bolj surovim prikazom družbeno-političnega konteksta in opresivnosti državljanske vojne, katere stvarnost komajda slutimo); in čeprav Colinu Farrellu, Nicole Kidman, Kirsten Dunst, Elle Fanning in drugim težko očitamo karkoli konkretnega, jim tudi ne uspe gledalca angažirati do te mere, da bi mu bilo za kogarkoli posebej mar. Umirjanje žoge se izteče v visoko estetizirano in vrhunsko vizualno doživetje (s patinasto fotografijo, temačno scenografijo in pristno kostumografijo), dramaturško pa na eksplicitni ravni ostane dokaj enolična in celo formulaična, mestoma dolgočasna melodrama. Kljub tematski podobnosti tega ni mogoče reči za nekatere prejšnje Sofijine zgodbe — ampak mogoče je vse skupaj zgolj (moj) površen, subjektiven moški vtis.

Ni komentarjev:

Objavite komentar