16. sep. 2017

The Hero (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Lee Hayden (Sam Elliott) je ostareli glumač ter ikona kavbojskih filmov, ki mu je še v sedemdesetih letih uspel največji (in edini) igralski podvig. Zdaj svoj glas posoja radijskim oglasom za Lonestar barbecue omako in zaman čaka na kakšno filmsko vlogo. Dneve lenobno zabija pri nekdanjem soigralcu in prijatelju, ki ga redno oskrbuje z marihuano, medtem ko se obžalujoče predaja spominom na svoj davno propadli zakon in očitkom odtujene hčere. Neprijetna zdravnikova novica ga naposled zbudi iz otopelosti; le še malo časa ima, da se spravi s preteklostjo in skuša nekoliko omiliti odnose s svojci. Kot nalašč prav tedaj spozna tudi čedno damo, ki so ji iz nekega razloga všeč starejši, izkušeni moški. Skupna udeležba na podelitvi nagrad za življenjske dosežke ga vnovič potisne pod žaromete javne pozornosti in obeta se celo filmska vloga. Pa je res tako zaslužni "junak" lastnega življenja, ki zdaj kaže ostre zobe neogibnega konca in se mu ironično reži v obraz? Se je še smiselno zapletati v ljubezenske odnose ali se odkupiti pri najbližjih?



Sam Elliott je igral že marsikje, denimo v sloviti Bogdanovichevi drami The Mask (1985), a se dolgolasega brkača z globokim glasom večina verjetno spomni šele iz butaste pretepačine Road House (1989) ali novodobne kavbojke Tombstone (1993), predvsem pa kot šarmantnega pripovedovalca izza točilnega pulta v kultnem Velikem Lebowskem (1998) bratov Coen. Nenavadno poistovetljivo, duhovito značajsko predstavo nam proda že njegov toplo doneči vokal in navihano zadržano muzanje za košatimi muštacami; nič čudnega, da je med drugim eden izmed najbolj znanih ameriških reklamnih glasov. Ker je njegova lagodno karizmatična pojava kot nalašč za vesterne, je tudi v resnici tam začel igralsko kariero (Butch Cassidy and the Sundance Kid) in jasno je, da v veliki meri igra samega sebe. Scenarist in režiser Brett Haley ga je uporabil že v svojem prejšnjem celovečercu, komični ljubezenski drami I'll See You in My Dreams (2015) s sijajno Blythe Danner (oziroma mamo Gwyneth Paltrow), ki se podobno ukvarja z vprašanji staranja in minljivosti. Tokrat je iz sivolasega veterana uspel potegniti kar največ in enako prepričljiv je tudi pritajeni prikaz vseh drugih likov, od katerih izstopata Nick Offerman ter Laura Prepon. (V manjši vlogi se pojavi tudi Elliottova žena Katharine Ross, s katero sta poročena od leta 1984.) Rezultat? Verodostojna zgodba, boleče resničnejša od življenja samega.



Edina težava je prav ta: fantastični Elliott sicer zlahka nosi breme celotnega filma na svojih plečih in poskrbi za nenavadno iskren, nizkoprofilirano stvaren in globoko sočuten performans, morda enega svojih boljših nasploh (težko se je znebiti občutka, da je bila vloga napisana prav zanj), vendar gre osrednja predstava komajda v korak z zgodbo Haleyjeve indie drame, ki je pravzaprav ni — tisto, kar se nam kaže, pa deluje ceneno stereotipno in dramaturško prežvečeno. Krivda, obžalovanje in zadnji poskus osmislitve povečini zapravljenega življenja (češ, nikoli ni prepozno za ljubezen), glajenje skrhanih odnosov, lažni blišč hollywoodske slave in kontemplacija o tem, kaj je tista resnična zapuščina človeka — vse to smo že kje videli. K sreči so liki in njihova interakcija tako hipnotični, da vase posrkajo vso cineastično atmosfero in pripovednih pomanjkljivosti (večinoma) niti ne opazimo. Sicer pa: če kdaj slišim za kogarkoli, ki ne mara Sama Elliotta, bom to sporočil.

Ni komentarjev:

Objavite komentar