1. sep. 2017

Unlocked (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Hiperaktivni akcijsko-vohunski triler režiserja bondijade Vse in še svet (1999) Michaela Apteda me je sprva nepričakovano pritegnil; nič nisem vedel o njem, v naše kinematografe ga (kot kaže) ne bo in nič me bolj ne razveseli kot neopazen, nizkoprofiliran žanrski projekt, ki med mnoge rad-bi-bil-jason-bourne klone prinaša nekaj pripovedno osvežilnega, tematsko aktualnega (terorizem, pa to) ter z zvezdniško igralsko zasedbo napeto gledljivega. Noomi Rapace naposled v omembe vredni vlogi (ni mi tako zelo zanimiva, brez zamere), vsaj po rimejku Dekle z zmajskim tatujem (2009), Orlando 'Legolas' Bloom v zase netipični vlogi slaboritnika, vselej zanimiva Michael Douglas ter Toni Collette, plus Malkovič Malkovič kot eden izmed tistih strahospoštovanje zbujajočih, vsemogočnih in na trenutke hilarično obešenjaških superšefov supertajnih superslužb.



Nekdanja vrhunska zasliševalka CIE Alice (Noomi), specialistka za psihološke profile in razkrinkavanje pravil komunikacije teroristov, ki je bila po krvavem napadu v Parizu pred nekaj leti spričo bremena vesti to službo obesila na klin (prvi kliše), se znajde v nevarni igri predvidevanja naslednjega koraka brezkompromisnega islamskega spreobrnjenca, ki v Londonu načrtuje množični napad z vojaško vzgojenim virusom smrtonosne hemoragične mrzlice Marburg (drugi kliše). Hitro ugotovi, da ne more zaupati nikomur, niti lastni šefinji pri britanski izpostavi MI6 (Collette) in še manj direktorju ameriške CIE (Malkovich); njenega dolgoletnega mentorja in osebnega prijatelja (Douglas) ubijejo, medtem ko jo skuša zaščititi. Ali pač? V resnici nič ni tako, kakor je videti (tretji kliše). Se lahko zanese na priložnostnega tatu in nekdanjega vojaka (nabildani Legolas, kliše na dveh nogah in z lažnimi tetovažami), ali pa vsaj na znance, ki jim je pomagala v začasni službi socialne delavke za priseljence? Medtem ko se odvija neusmiljena igra dvojnih prevar in krink, pa ura tiktaka in svetu grozi strahotna virusna kuga.



Razen brezhibne tehnične plati in standardno suverene režije je film sila kratkočasen, mestoma nadvse zabaven ter z nekaterimi zasuki (skoraj) nepredvidljiv; a se ob poznejšem razmisleku med praznjenjem zadnje pločevinke hmeljevega napitka izkaže tudi za generičnega, razmeroma stereotipnega (zlasti akcijski epilog je obupen), časovno-posledično nelogičnega in z lenim scenarističnim oportunizmom čedalje bolj prozornega. Liki so dovolj gledljivi in celo Noomi nas (skoraj) prepriča o tem, da je super-duper operativka (ali ni bila še malce prej zasliševalka?), spretna v rokovanju z orožjem ter tepežu mano a mano (čeprav tega domnevno ni počela že nekaj let). Omledni 'Will Turner' je s svojim bizarno nedoslednim naglasom — čeprav je Britanec, ki igra Britanca — že malce bolj problematičen in smešno neverodostojen, upokojenski Douglas tokrat ne pretegne ravno glumaške mišice (oziroma je tam zato, da je tam), za Malkovicha pa se zdi, da je mimogrede zašel v še en film s še enim svojih čudaških likov. Srečni konec z nastavkom za morebitno franšizo (o novi proti-teroristični bojevnici Noomi) še malce bolj pripomore k dokaj hlapljivemu učinku in kratkotrajnemu navdušenju. Zadeva sicer še zdaleč ni tako slaba, kot dajejo to slutiti nenaklonjene kritiške ocene, a klub vsemu: poglej in pozabi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar