18. okt. 2017

Dawn of the Dead (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Bliža se Samhain, mrakobni čas marsikomu ljubega žanra, in pri vseh zombijadah, ki so se vztrajno nakopičile v mnogih letih, je treba biti že kar natančen, da človek ve, o katerem filmu je pravzaprav govora. Rimejk Zore živih mrtvecev (1978), torej nadaljevanja apokaliptične sage o nemrtvih stvorih slavnega Georgea A. Romera (1940—2017), je bil kot celovečerni prvenec odskočna deska za tedaj 39-letnega letnega Zacka Snyderja. Ta je pozneje udejanjil nekatere huronske uspešnice, denimo 300 (2006), Watchmen (2009), Sucker Punch (2011), Man of Steel (2013) in še kaj, preden so mu nekoliko pojenjale ustvarjalne moči, a se je vendarle uveljavil kot eden prodornejših in pripovedno ter stripovsko-vizualno izvirnejših ameriških filmskih ustvarjalcev znotraj določene zvrsti. Njegova reinterpretacija četrt stoletja stare Romerove zombijade je naletela na pozitiven sprejem, projekt je v blagajnah početveril svoj proračun in v splošnem velja za uspešnega. Sam sem v gledljivem in kratkočasnem celovečercu zaznal določeno svežino in predvsem spoštljiv poklon izvirniku, a bi ga kljub temu težko izpostavil kot izrazito prelomnega ali film z visoko dodano vrednostjo. Zombiji, ki so bolj kot nerodnim, letargično vandrajočim truplom podobni steklim, krvoločnim zverem? Kajpak se jih ni domislil Snyder, živalsko hitre zombije smo — razen v obskurnih eksperimentih tipa Nightmare City iz leta 1980 — videli že v komični akcijski srhljivki The Return of the Living Dead (1985) režiserja in scenarista Dana O'Bannona (avtorja izvirnega Ridleyjevega Osmega potnika), ki je vpeljal tudi njihovo slo po človeških možganih, predvsem pa v poznejši, neskončno boljši družbeni satiri 28 Days Later (2002) režiserja Dannyja Boyla (kjer gre sicer za virusno okužene stvore in ne specifično za zombije). Pozneje smo videli Planet Terror (2007), I Am Legend (2007), World War Z (2013), pred tem pa še igričarsko franšizni Resident Evil (2002), obešenjaško parodijo Shaun of the Dead (2004), samoreferenčno farso Zombieland (2009), najstniško romanco Warm Bodies (2013) in tako naprej, brez konca in kraja. Evolucija filmskih zombijev je šla v korak z razvojem vizualnih bravur in CGI zmogljivosti.

Snyder je sicer ohranil prepoznavne Romerove elemente družbene kritičnosti (najbolj očitne v arhetipu nakupovalnega centra kot kraja čaščenja plehke in brezumne potrošniške miselnosti) in se trudil razviti značajsko poistovetljivost svojih protagonistov, vendar mu je pri tem zmanjkalo nekaj pomembnih simbolnih poudarkov ali pa se jih je lotil zgolj približno in površno. V dokumentarističnih posnetkih in izrezkih medijskih reportaž išče zgodovinsko verodostojnost in namig na družbenokritični izvirnik, ki podobno nakazuje rasno napetost in ameriške kulturne stereotipe (recimo večni antagonizem klišejsko nestrpnih rdečevratnikov in občutek ogroženosti ter socialno vrzel med belskim in temnopoltim prebivalstvom); ter se ne obremenjuje z znanstvenim kvantificiranjem in analizo peklenskega pojava, temveč ga opravičuje z aktualno metaforo o verskem ekstremizmu, utelešenem v kultih pridigarjev in prislovičnem ameriškem fatalizmu. (When there's no more room in hell, the dead will walk the earth.) Snyder je dogajanje popestril z osebno izbiro zanimive glasbene podlage (The Man Comes Around globokotonskega Johnnyja Casha ali priredbo Down With the Sickness težkometalne zasedbe Disturbed) in ga opremil z verodostojnimi posebnimi učinki, ki s senzacionalistično eksplicitnostjo ne preglasijo pripovedne komponente. Rezultat je spodoben režiserski dosežek, ki pa v poplavi vseh prejšnjih in poznejših tovrstnih podvigov (po mojem skromnem mnenju) ne štrli tako zelo iz žanrskega povprečja, da bi ga označili za revolucionarnega. Kdor bi rad videl nekaj vsaj malce drugačnega, si med novejšimi umotvori lahko ogleda It Stains the Sands Red (2016), med le malce starejšimi pa je še vedno odličen neodvisni posebnež The Battery (2012).

Ni komentarjev:

Objavite komentar