12. okt. 2017

Eyes Wide Shut (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Zadnji (ne)dokončani umotvor kinematografskega genija Stanleyja Kubricka je film mnogih kuriozitet in pomenljivih trivialnosti; Guinessov rekorder po času nastajanja (400 dni neprekinjenega snemanja in še leto dni post-produkcije ter pikolovske montaže), kakor v ironični metafikciji resnična zakonca tik pred ločitvijo (Tomči Kurči in Nicole Kidman, sprva pa naj bi vlogi prevzela Alec Baldwin in Kim Basinger), čez vse meje razumnega potisnjeni — med filmsko srenjo že tako razpiti — režiserjev perfekcionizem in njegova težnja po obsesivnem nadzoru (več kot 200 ponovitev in tri tedne snemanja samo za 13-minutni prizor s Sydneyjem Pollackom ob mizi za biljard ali 95 ponovitev Tomčijevega vstopa skozi vrata), običajne dvoumnosti iz zakulisja in spremljajoče teorije zarot o tajnih združbah (prostozidarji, Iluminati, kult mezopotamske boginje Ištar, you name it), za nameček pa še nenadna smrt tedaj 70-letnega Kubricka le nekaj dni po tistem, ko je končano montažno različico dostavil studiem Warner Bros (ki so za ameriško distribucijo potem vseeno izrezali in zakrili nazorne orgiastične prizore). Na vprašanje, kaj pomeni kateri njegov film, Kubrick nikoli ni odgovarjal; in ker ga poslej ni bilo več, se je začelo posthumno tekmovanje filmskih geekov, kdo bo v Široko zaprtih očeh našel kaj bolj šokantnega, globokoumno simbolnega in subliminalno skritega.



Škoda časa in energije, če mene vprašate; Kubrick se je z nenavadno bogato mizansceno z mnogimi detajli in pretanjenim čutom za svetlobo (verjetno je bil največji strokovnjak za leče in zmogljivosti kamer v zgodovini režije) posluževal neposredne sporočilnosti, ki bi na nezavedno raven delovala z univerzalnimi pomeni, vizualno tudi z barvnimi kontrasti; ter ponotranjenega čustvenega odziva in empatičnega nagovora gledalca, za kar naj bi bili zadolženi glumači (ki jih je tozadevno mučil z neskončnimi ponovitvami in čudaškimi zahtevami). Iskati stvari, ki jih ni (recimo afera domnevno zrežiranega pristanka na Luni), res nima posebnega smisla.

Kubrick, ki je izjemno spoštoval pisce in je načelno snemal adaptacije literarnih del, je tokrat priredil zgodbo Sanjska novela (Traumnovelle, 1926) avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja (dunajski režiser Wolfgang Glück je že leta 1969 posnel istoimenski televizijski film); torej gre tam brskati med vrsticami in iskati okultno ali psihoanalitično vsebino, če že. (Jasno, da je Stanko potem vanjo vnesel lastne tematske poudarke in prispodobe.) Pripoved spremlja nekajdnevno morasto psihološko preobrazbo ter nadrealistična doživetja uspešnega mladega zdravnika, čigar soproga mu je priznala podrobnosti svoje seksualne fantazije. Potem ko je obiskal svojce umrlega bolnika, se dr. Fridolin zaplete s čedno prostitutko in nazadnje znajde na bizarni orgiji skrivne združbe v imenitni graščini, kjer se pod beneškimi maskami skrivajo grozljivo vplivni in premožni pripadniki visoke elite. Razkrijejo ga kot vsiljivca in mu zagrozijo s posledicami, če bi oznanil temačne obrede zakrinkanih dostojanstvenikov ali podrobneje poizvedoval o dogodkih tiste noči (posebej po tistem, ko v nepojasnjenih okoliščinah umre ena od spolnih suženj s tiste zabave). Pot skozi nestvarno idiotsko noč ga skozi pekel sumničenj in dvomov vodi nazaj k soprogi, s katero bosta morala poravnati račune o tem, kaj pomeni sprevržena fantazija (ali zgolj sanje) in kaj šteje za resnično prevaro.

Zakon Billa in Alice Harford je očitno zasnovan na pročelju zunanjega videza ter zgrešenih seksualno-ljubezenskih vzorcev in pričakovanj o družbeni veljavi, zaradi katerih je mladi povzpetnež slep za dejstva o dinamiki ljubezenskih odnosov, o moški posesivnosti in ženskem poželenju, čeprav jih ima ves čas pred nosom.



Tako mu soproga, užaljena zaradi samoumevnosti njegove predpostavke, zakaj jo je šarmantni madžarski aristokrat na novoletni zabavi zapeljeval (ker naj bi bila telesna privlačnost edini razlog moškega zanimanja za žensko), iz kljubovalnosti zaupa neko svojo spolno fantazijo o mladem vojaškem častniku, ki ga je nekoč videla na družinskem dopustu. Na ženino vprašanje, kaj mu pravzaprav brani skakati čez plot, je tepec odgovoril: "Ker sem zaljubljen vate. In ker sva poročena in nikoli ti ne bi lagal ali te prizadel." (Namesto da bi ji rekel, da ga druge ženske ne zanimajo in ne privlačijo, četudi bi se bedak zlagal.) Ženino strastno poželenje v njeni fantaziji ga zmede in razbesni, saj ogroža njegovo šovinistično identiteto (prosto po Žižku oz. Lacanu); preostanek noči skuša kakor v povračilo zaman izživeti lastne fantazije, vendar se želje izjalovijo in izzvenijo v izkrivljeno, nelagodno resničnost (ljubezenska izpoved hčere umrlega bolnika, nerodno srečanje s čedno prostitutko Vinesso Shaw, lastnik izposojevalnice kostumov 'Rainbow' Rade Sherbedgia, ki za spolne usluge prodaja mladoletno hčer). Bill se kljub poznavanju tajnega gesla za vstop (Fidelio je edina Beethovnova opera) znajde razkrinkan in razgaljen sredi skrivne elitne orgije v luksuznem dvorcu, kakor v nočni mori ali groteskni in tuji seksualni fantaziji, prisiljen je odvreči masko in razblinijo se še zadnje iluzije, da bi bil tudi sam kdaj del visoke družbe bogatih in vsemogočnih (katerih maske so nemara metafora za bergmanovske persone oz. zlagano identiteto pri spolnih in siceršnjih družbenih relacijah). Če bi skušal še naprej tipati po tem odmaknjenem, drugačnem svetu, bi bilo lahko celo po njem. (Njegov stari prijatelj, pianist Todd Field, ki mu je povedal za srečanje tajne združbe, naslednje jutro skrivnostno izgine.) Ne preostane mu drugega, kot da se skesan vrne k ženi, a na blazini poleg speče soproge je njegova obrazna maska, za katero je mislil, da jo je izgubil. Je bila morda tudi Alice na tisti orgiji in ali ve za njegovo ponižujočo nočno avanturo?



Medtem ko so bile njene seksualne želje zgolj neuresničena fantazija, je on skušal svoja hotenja udejanjiti in je pri tem nemočno pogorel; ali je to ekvivalent dejanske nezvestobe — saj "nobene sanje niso samo sanje" — in ali mu bo žena mogla odpustiti? "Realnost ene noči, kaj šele vsega življenja, ne more biti vsa resnica." In navsezadnje ga soproga iskreno ljubi, zato se morata "čimprej lotiti nečesa zelo pomembnega". Billu ni jasno: "Česa?"

Poslednja avtorska ekstravaganca Stanleyja Kubricka, ki se tako kot marsikaj drugega zgleduje tudi pri arhetipih slovitih Prizorov iz zakonskega življenja (1973), se začne z erotičnim kadrom gole Nicole Kidman in se odsekano zaključi z njeno cinično enovrstičnico: "Fukat." Spolnost ni le praktično in varno institucionalizirano uresničenje fantazij, temveč beg od groze "realnosti" znotraj fantazije, ki se utečeno in lagodno zdolgočasenega, eksistenčno in čustveno odtujenega postmodernega človeka polasti, ne da bi se tega zavedal. Domišljija potemtakem ni priročen nadomestek za pomanjkanje pristnega stika in izživljanja prvinskih nagonov (morda že nekoliko usahlih zaradi bremena časa), temveč le še samonanašajoče sredstvo za prenos identifikacije in voajerizem: tako kot partnerja, ki med spolnostjo samega sebe narcistično opazujeta v ogledalu (kot lika v subverzivnem Ameriškem psihu Breta Eastona Ellisa), da lahko uživata v samem aktu in vzajemni bližini.

8 komentarjev:

  1. Globok poklon za tale zapis. Sem si ga že mnogokrat ogledal. Film, namreč. Mogoče v kratkem še enkrat.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala. :) Prav zdaj ga ponavlja ena od TV mrež, mogoče Kino ali pa TV1000, ne spomnim se čisto dobro. Pri teh starih mojstrih (Kubrick, Bergman, Hitch, Kurosawa) je res zanimivo, kako filmi zdržijo zob časa, pravzaprav se zdijo vedno boljši (verjetno zato, ker si kot gledalec vedno bolj zrel in zahteven).

    OdgovoriIzbriši
  3. Se strinjam. Vsebinsko to gotovo drži, za povrh ima Kubrick tako magnetično formo. Neskončne ponovitve, o katerih pišeš, se pač morajo nekje poznati, sploh če imaš tako dobro oko za kompozicijo kadra, osvetlitev, da o že kar vojaristični mizansceni sploh ne govorim.
    O brezčasnosti sem se ravno zadnjič pogovarjal s kolegom v povezavi z Blade Runnerjem oziroma še za odtenek bolj o Villeneuvu. Sam se nagibam k temu, da mu zob časa ne bo prizanesel ravno zaradi slabšega dela z igralci.
    Ko namreč pomislim na meni najljubše režiserje, se mi pri vseh instantno ponudijo asociacije na številne presežne performanse.
    Da ne bom utrujal spet s to temo, te mogoče raje vprašam, kaj si misliš o filmu Paths of Glory? Meni mogoče celo najljubši Kubrick (čeprav res nisem naklonjen razvrščanju), ki pa ga vselej pozabijo vključiti v njegove zbirke (blu-ray). Ob sklepnem prizoru v pivnici se mi vselej orosi oko. Filmska čarovnija. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Poznam, ampak ga imam tako slabo v spominu, da bom raje prej osvežil in potem tudi kaj zapisal, kot da kvasim nekaj na pamet. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Le zakaj bi imel film, posnet leta 1999, težave z zdržanjem zoba časa :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Verjetno spet sprašuješ o stvareh, o katerih nimaš pojma. FIlm je zdaj star 18 let in je verjetno celo boljši kot ob svojem nastanku. Od takrat je bilo posnetih 99% filmov, nevrednih omembe in spomina, ki so utonili v pozabo kmalu po izidu. Obdržali so se kulti in kvaliteta, režiserska in igralska (kar je seveda povezano), predvsem pa značilni avtorski projekti z vsebinsko vrednostjo, ki so danes vse redkejši. Hollywood producira generična jajca z možmi v pajkicah po tekočem traku za instantno zabavo in takojšnjo pozabo. Zato je pomemben dejavnik pri vrednotenju filmov tudi časovna dimenzija oz. trajna vrednost, ki dozori skozi čas. Pri takem ocenjevanju (ki ga skušam imeti tudi jaz) nov film ne more dobiti 10/10, pa če je to največja mosjtrovina vseh časov. Ampak jasno, da ne veš, o čem govorim in kaj mislim -- vsaj sodeč po tvojih ocenah, ki nimajo popolnoma nobenega smisla, doslednosti in primerjalne vrednosti.

    OdgovoriIzbriši
  7. Vse, kar sem hotel reči je, da je butasto čvekat o zobu časa pri filmu, ki je sorazmerno nov in je logično, da še zmeraj brez problema kljubuje zobu časa.
    To, kar odgovarjaš ti, nima nobene s tem, kar sem rekel jaz in kar si trapasto zapisal ti.
    Da imaš težave z novimi filmi, kjer je marsikaj tudi odličnega, pa je tvoj problem. Kajti po tej logiki tudi vsi ti stari filmi ob izidu niso veljali za nič kaj posebnega, mar ne.
    Je pa menda jasno, da so bili najboljši filmi že posneti, tako da mi tega ni treba razlagat.
    Ampak novih ne moreš gledat skoti te oči, kajti po tej logiki si noben na zasluži niti 5/10, kaj šele kaj drugega.
    No, kakor hočeš, jaz pač menim, da je to nepoštena prizma, jebat ga.

    OdgovoriIzbriši
  8. Tipično, da se moraš najprej iti scalno tekmovanje in dokazovat, kakšen hud car si (čeprav si v resnici zabijaš avtogol), šele pri zadnjem stavku končno izpostaviš bistvo.

    Ne vem, zakaj bi bilo nepošteno filme vrednotiti tudi po trajni vrednosti (ki jo nekateri imajo, drugi pač ne), to je vendar najpomembnejša kategorija vsakršne umetnosti (ali je film star 18 let ali 54 ali pa 7, nima nobene zveze, pomembna je vsaj nekajletna časovna distanca, ki ga splošno objektivizira). Potem bi se lahko danes smejali Michelangelu ali Mozartu ali Prešernu, češ kako zastareli in smešni so bili. Pa še samemu sebi nasprotuješ, češ da so najboljši filmi že posneti, jaz namreč tega nikakor ne trdim -- ampak ker seveda ne morem videti vseh (tako kot jih tudi ti ne), je taka trditev nesmiselna. Pravim, da se filmi (vsaj tisti kvalitetni) naredijo s časom in to je med drugim tisto, kar ocenjujem. Če se tebi ta dejavnik ne zdi pomemben, v redu, pač imaš svoj sistem, ni problema. (Čeprav ga nihče razen tebe ne razume.)

    OdgovoriIzbriši