3. okt. 2017

Gerald's Game (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Letos je očitno leto Stephena Kinga, ali kaj. V kinodvoranah so v globalni distribuciji z dobršno mero promocijskega pompa predvajali po njegovih zgodbah prirejena Temni stolp in rimejk kultne klasike Tisto; oba filma sta bila deležna pretežno pozitivnih vtisov in naletela na odobravajoč sprejem (če že ne na stoječe ovacije in huronsko navdušenje). Osebno me koncepta eksistenčno-fantazijskih blodenj o vzporednih svetovih in odraščanja mulcev v ameriškem zakotju, ki se prvič srečujejo z zlom, ne vznemirjata tako zelo — in kljub temu je nekoliko ironično, da je najboljša letošnja adaptacija katere Kingove pripovedi (in morda ena boljših nasploh) mimo kinodvoran prav potihem zajadrala direktno na Netflix. Je to zdaj platforma za verodostojne filme, medtem ko kinematografe po svetu polnijo le še kokičarske otročarije, namenjene manj zahtevni mlečnozobi publiki? Kakorkoli: ni sicer govora o eni (naj)boljših Kingovih zgodb, temveč zgolj o uravnoteženem, vernem prenosu njegovega literarnega miselnega sveta na filmsko platno, ki ga je ameriški scenarist in režiser Mike Flanagan (Oculus, Hush, Before I Wake, Ouija: Origin of Evil) opravil z odliko ter se vnovič dokazal kot eden (naj)spretnejših čezlužnih žanrskih mojstrov ta hip.



Še enkrat: že roman Geraldova igra iz leta 1992 vsebuje mestoma nekoherentne, bizarne psihosocialne motive, groteskne elemente in nekatere konceptualne nedoslednosti Štefana Kralja (iz ponesrečenih spolnih igric in značajske študije preide v nadnaravno srhljivko ter v dramatično regresijo potlačenih travm) — vendar je Flanagan iz pisane besede vešče izvlekel tiste najpomembnejše in najmočnejše poudarke ter jih s sijajnimi igralskimi nastopi, z vzdušno vizualnostjo in mojstrsko montažo prelil v strašljiv psihološki triler.

Ta gledalca k sreči ne zavaja s cenenimi -BU!- poskoki ter ne podcenjuje z butastim hollywoodskim sugeriranjem, česa in kdaj natanko naj ga bo strah; čeprav se ne zateka k visceralnosti in stereotipnim formulam, obravnava nekatere temačne, odrasle teme, ki pričakovano niso bile deležne oportunistične cenzorske oznake PG-13, kakršna krasi večino današnjih "grozljivk" — in se je pravoverni privrženci žanra ogibajo kot hudič križa. Po dolgem času torej spet film zanje (khm khm), kot se šika; nikakor ne brez pomankljivosti in motečih pritiklin, vendar še zadnjič: ne gre za spodrsljaje ustvarjalcev filma, temveč (če že) za prvotni greh samega avtorja izvirne zgodbe. Slednja je v zasnovi premočrtna: zreli poročeni par pride konec tedna v odmaknjeno hišo, kjer naj bi z žgečkljivimi spolnimi igricami popestrila svoje seksualno življenje in rešila vztrajno propadajoči zakon.

Gerald Burlingame (Bruce Greenwood) je premožen, vpliven mož in uspešen odvetnik, ki s prikrito nasilnostjo kompenzira usihajočo spolno moč in sprevržena nagnjenja. Njegova precej mlajša žena Jessie (Carla Gugino) je sicer vajena občasne ekscentričnosti, vendar postane izprijena igra tistega večera, ko jo mož z lisicami priklene na posteljno vzglavje, preveč tudi zanjo — posebej, ko naj bi mu med ponižujočo predstavo zapeljevanja rekla "očka". Med njima izbruhne prepir in kratko prerivanje, ki mu sledi infarkt; posledica že tako slabega srca, ki mu predtem zaužita tabletka viagre tudi ni posebej koristila. Gerald obleži, prestrašena Jessie pa je nenadoma ujetnica težke zakonske postelje stredi ničesar, kjer daleč naokrog ni žive duše in je bržčas zaman čakati na rešitev. Z agonijo nekajdnevne nepremičnosti brez vode in hrane poleg soprogovega trupla, ki ga začne žreti skrivnostni potepuški pes, pridejo mučne blodnje: Jessie se prikazujeta mrtvi mož in namišljena inačica nje same, ponoči jo v soju mesečine obiskuje srhljiva prikazen skrivenčenega velikana s polno torbo človeških kosti in nabranega nakita, predvsem pa se mora soočiti z lastno travmo iz otroštva, ki jo je že zdavnaj uspešno potisnila v podzavest. Preživeti mora dovolj dolgo, da jo bo kdo vendarle našel, ali pa se z lastno iznajdljivostjo nekako rešiti jeklenih zapestnic. Ampak za kakšno ceno?



Motivi freudovskih prebliskov (It), družinske disfunkcionalnosti (Carrie), umske razcepljenosti in neuravnovešenosti (The Shining, Secret Window), v srhljivem psu utelešenega zla (Cujo), potlačenih družinskih zlorab (Dolores Claiborne) in groze neprostovoljnega ujetništva (Misery) hitro spomnijo na tipične Kingove ideje (često avtobiografskega izvora), vendar se zdi, da mojster groze tokrat dregne malce globlje v bolečino nerazrešenih travm: slednje tragično oblikujejo in določajo vse življenje odrasle osebe, dokler jih s katarzičnim razodetjem ne pozunanji. Srž zgodbe je v soočenju nemočne Jessie z očetovim grehom in njegovo lažjo, pa tudi z lastnim dolgoletnim molkom in sramotne zaznamovanosti s krivdo, ki nam ga Flanagan servira v nadrealističnem sijaju dekličinega spomina na sončni mrk; a proces pozabe ne bo hiter, temveč bo razen čustvenega pretresa terjal še leta dejavnega zdravljenja. Tisto, kar zmoti ta razmeroma standardni epilog, je nenadni zasuk konteksta k srhljivi stvarnosti in resničnim serijskim morilcem, ki kot poosebljenje osebnih strahov in neogibnosti Smrti vstopajo v ta namišljeni umski svet: razbremenujoče soočenje se mora vendarle zgoditi v otipljivem vsakdanjem svetu, na sodišču (kjer se sreča s psihopatskim nekrofilom Raymondom Andrewom Joubertom), in ne zgolj v razrvani domišljiji. Groza suhoparne resničnosti pa prekaša vsakršno literarno prispodobo in moralno sporočilo.

5 komentarjev:

  1. Ne vem od kje ti ideja, da je bil Dark Tower uspešen in da so bili odzivi pozitivni in ne vem kaj. Kajti bil je hudo razočaranje, pa tudi finančni flop in kritiško sesut film. Še Stephen King je razlagal, zakaj je film pogoel na vseh frontah! Za razliko od It, ki so ga res vsi hvalili.

    OdgovoriIzbriši
  2. Spet ta tvoj ekstremizem, kot da si star 4 leta, pri tebi je vedno bodisi vse čudovito ali pa vse totalen šit. Resnica pri DT je seveda vmes, kot pri večini stvari. Kritike in odzivi so bili mešani (Ana Jurc mu je recimo namenila povprečno oceno, klik), med njimi seveda tudi negativni, medtem ko je film s proračunom 60 milijonov v blagajnah približno podvojil to vsoto. Temu nikakor ne moreš reči finančni flop. In govori se celo o sequelu, to menda veš. Spet govoriš kar nekaj na pamet, samo da bi delal damjan murko senzacijo tam, kjer je sploh ni.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se ti hecaš? DT ima na Rotten Romatoes porazno oceno, kar pomeni, da ga je 90 posto kritikov sesulo. Na Metascore nekaj zelo podobnega. In on mi navaja Ano Jurc :) Fak mi! V ZDA je butnil 43 milijonov, kar je porazno, saj je stal 60 in prištej še 30 za promocijo. In ne mi o črno belem, saj si napisal, da je dobil skupaj z IT pretežno pozitivne vtise oz. stoječe ovacije in huronsko navdušenje! To seveda ni res, ampak je kontra! DT je veliko razočaranje, IT je to, kar pišeš! Zakaj je tako težko priznat, da si se zmotil, ker te jaz opozorim na zmoto, je seveda tvoj problem :) Aja, sori, Ana Jurc ga ni ravno sesula, kar pomeni, da imaš ti prav, jaz pa narobe :)

    OdgovoriIzbriši
  4. In ne, resnica ni nekje vmes, DT velja za kritiško in finančno razočaranje na celi črti! It pa seveda ne! Daj ne seri no in priznaj bedarijo, ki si jo zapisal :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Očitno imaš spet težave z branjem in razumevanjem. Naj ti citiram, kaj sem napisal (da ne bi izpadlo, da sem naknadno kaj spreminjal). "... sta bila deležna pretežno pozitivnih vtisov in naletela na odobravajoč sprejem," kar pomeni, da so (vsaj Kingovi oboževalci) pozitivno sprejeli dejstvo, da sta obe zgodbi sploh doživeli ekranizacijo, in tudi odzivi kritikov so bili mešani (nikakor pa ne vsi negativni), v oklepaju pa "če že ne na stoječe ovacije in huronsko navdušenje," kar pomeni, da NISO naleteli na stoječe ovacije in huronsko navdušenje (zlasti pa ne DT). Gartner, preberi kdaj kakšno knjigo ali napiši mnenje o filmu, ki bo daljše od enega otročjega stavka, da si obogatiš besedni zaklad in izboljšaš dojemanje materinščine. In mimogrede, Stephen King je mogoče že kaj razlagal, vendar je film in režiserja vztrajno zagovarjal.

    OdgovoriIzbriši