6. okt. 2017

Pandorum (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Akcijska znanstveno-fantastična srhljivka režiserja Christiana Alvarta (Case 39) in scenarista Travisa Milloya (Infinity Chamber) je bila sprva deležna večinoma negativnega odziva in v najboljšem primeru mešanih vtisov; bržčas zato, ker je umotvor deloval kot nekoherentna mešanica klišejskih motivov iz nekaterih boljših filmov (Alien, Event Horizon, The Descent, Doomsday). Vendar je med oboževalci odtlej pridobil kultni status in je njegova veljava zrasla; verjetno zato, ker so v njegovem tematskem ozadju vendarle nekatere posrečene, četudi slabo udejanjene ideje, in je v kontekstu zgodbe zaznati pomenljivo simbolno in mitološko substanco, četudi v ušivo realizirani pripovedi. Po drugem ogledu se mi zdi film sicer gledljiv in kratkočasen, žanrsko vzdušen ter dovolj napet, a z mnogimi zamujenimi priložnostmi in pomanjkljivostmi.



Zgodba leta 2174 spremlja visokotehnološko arko Elysium, ki na edini znani Zemlji podoben planet Tanis pelje nekaj tisoč naseljencev, varno potopljenih v hiperspanec. (Elizij je v grški mitologiji del podzemlja; kraj daleč na zahodu, kjer je večna pomlad in prebivajo ljubljenci bogov, heroji in pravičniki.) Posadka medzvezdnega plovila naj bi se izmenično prebujala za vzdrževalna dela in morebitne popravke smeri. Vendar že čez nekaj let prejmejo poslednje sporočilo rojakov z rodnega planeta, ki ga očitno ni več; vesoljski kolonisti so zdaj vse, kar je ostalo od človeštva. V nedoločenem času po tistem se iz mučnega spanca predramita najprej desetnik Bower (Ben Foster) in potem še poročnik Payton (Dennis Quaid), oba brez spomina na pretekle dogodke, misijo in lastno funkcijo. Spomin se jima postopoma vrača, vendar je treba ukrepati hitro: plovilo pretresajo energijski sunki (zaradi česar ju je računalnik samodejno zbudil), ki oznanjajo zadnjo fazo delovanja reaktorja pred ustavitvijo. Nekdo se mora prebiti do pogonskega sklopa velikanske ladje in vnovič zagnati reaktor, da bi vzpostavil pogoje za nadaljevanje poti. Pot skozi temačno podpalubje in labirint hodnikov bo za Bowerja nočna mora; v umazanih kotičkih utesnjenih prostorov ga mučijo blodnje o nekakšni pošastni pol-človeški rasi krvoločnih ljudožercev, ki mu neslišno sledijo. Kako dolgo je v resnici spala zadnja izmena posadke in kakšna apokalipsa se je zgodila medtem? Ali lahko zaupa vsaj lastni presoji? Znano je namreč, da astronavti na dolgih potovanjih skozi tiho brezkončnost pogosto podlegajo orbitalnemu disfunkcionalnemu sindromu (ODS), imenovanemu tudi pandorum; značilnosti bolezni so nepovratna preganjavica, postopna izguba razsodnosti, prividi, dezorientiranost in nenadzorovani napadi brezumne agresije. Kaj je torej res in kaj zgolj produkt vse bolj omračenega uma?

Oh, how the whole world cheered to the thunder of earth's mightiest creation, Elysium. One small spark to ignite the heavens for the heroes, to venture farther and farther than any of mankind's machines. And we slept. We slept a slumber so deep that no one had dared before, as three little Indians were left to mind the store. Mother Earth's final call. All God's creation ending with mere words of encouragement. Three little Indians with the burden to bear. No more law. Nothing left to care. Just three little souls whose destiny had become undone, because there was chop chop chop chop, then there was only one. One little Indian left, alone with all his doom. He refuses to go to bed, so what does he do? He decides to stay up and play in his room. What nasty little games he would play with his slumbering prey. He was slayer, he was master. He was both God and the devil. See, that's what some would say. He would grow to manhood, a self-proclaimed king. Master of his own vessel. Home to his own sin. He just cast out all who had behaved. Just exiled to the cargo hold to fend amongst themselves and scavenge, feeding off their own. Evil grew. The king no longer wanted to play. So he returned to his bed of slumber. And while the king slept, a whole new world of evil grew, as we wept.

Kje so največje težave in pomisleki?  SPOILER  (1) Prvič, stereotipni prikaz postopne degradacije in regresije človeške rase v bledične, v temi živeče kanibalske stvore, ki smo ga v obliki pošastnih Morlokov videli že pri železni klasiki Časovni stroj (1960) in njegovem rimejku iz leta 2002, pa tudi drugod (in je filmu prislužil primerjalno oznako "The Descent v vesolju"); ter tesno zategnjeni zamik nejevere, ki terja predpostavko, da se tako korenita evolucijska preobrazba lahko zgodi v pičlih nekaj sto letih. (Scenarij sicer postreže z razlago o sintetičnem encimu v krvi kolonistov, ki naj bi pospešil njihovo biološko prilagoditev novemu planetu, vendar so se iz hiperspanja prezgodaj prebujeni naseljenci po sili razmer prilagodili surovemu okolju plovila, medtem ko je mutacijo zaradi žarčenja povzročilo njihovo bivanje tik ob ladijskem reaktorju.) (2) Drugič, še bolj kot to je problematična dvoumnost, ali so tudi ti (absurdno močni) stvori le plod vročične domišljije protagonista, na kar namigne več prizorov proti koncu filma. Ta žanrski element bi bil seveda dobrodošel, če bi se pojavljal umestno in v dramaturškem kontekstu — a je žal nedosledno in nenačelno udejanjen kot rdeči slanik, ki brez razloga zmede opazovalca. Če gre zgolj za privid, so ga očitno kolektivno doživljali vsi istočasno (kar je nesmiselno in rekurzivno podre vso pripovedno strukturo), v nasprotnem primeru pa spet ni jasno, zakaj to dvoumnost sploh poudarjati. (Za nameček je tukaj še stereotipna patetika prikaza divjih "otrok" in nezmožnosti obračuna z njimi.) (3) Tretjič, kar zadeva vizualizacijo, so izrazito moteči kratki montažni rezi in vrtoglavico zbujajoča tresavica kamere (zlasti v akcijskih prizorih), kar naj bi dalo vtis delirija in nejasnosti, a povzroča zgolj slabost in nejevoljo gledalca. (4) Četrtič, huronske luknje v logiki časovne in vzročne posledičnosti (pa tudi pojava in funkcije nekaterih spremljevalnih likov), ki je pripeljala do psihopatološko in razvojno izkrivljene situacije.



Slednje skuša avtor pojasniti z arhetipi, ki naj bi jih dojemali kot alegorične prispodobe — in to mu vendarle prinese nekaj točk, s katerimi se odkupi vsaj pri ljubiteljih žanra. Naslovna skovanka, ki se sliši kot mešanica imen Pandora ter Pandæmonium (ali delirium), namiguje na mitološki padec človeka v nemilost in pogrezanje v biblični Pekel (potem ko so iz prislovične skrinjice ušle vse tegobe človeštva), kjer se protagonist kot Dante v spremstvu modrega Vergila in lepe Beatrice (s pomočjo stranskih likov) v Božanski komediji prebija skozi grozote podzemlja (boschevsko gomazenje spečih stvorov daje slutiti trpljenje prekletih duš), preden z mnogimi preizkušnjami in po soočenju s padlim Bogom /Hudičem naposled doseže obljubljeni Raj (planet Tanis).  SPOILER  Ključen je nepričakovani lik antagonista Paytona, ki se ga po prejemu novice o uničenju Zemlje polasti vesoljski delirij, nakar pobije druge člane posadke in se začne v navalu blaznosti igrati Boga (spečim rojakom vbrizga encim za pospešeni razvoj), da se ne bi ponovil zemeljski scenarij prenaseljenosti in družbene patologije — to pa se ne more končati drugače kot tragično (zanj). Vendar mu scenarij in glumaška predstava ne uspeta vdihniti bodisi sočutne in poistovetljive prezence bodisi dovolj kompleksnega značajskega ozadja, ki bi bolje utemeljilo njegova dejanja (razen klišejske blaznosti in sindromov pandoruma). Vse skupaj izzveni kot dober poskus z obetavno sporočilnostjo, ki pa se ob nespretnosti ustvarjalcev sprevrže v še eno sci-fi preživetščino in preganjavščino s pošastmi. Želel bi si, da bi bil moj končni vtis vsaj enakovreden tistemu pri Krvavem obzorju (1997), nekakšnem duhovnem predhodniku Pandoruma, katerega producent in snovalec franšize Resident Evil Paul W. S. Anderson je tedaj prijel za režijsko taktirko, a je kljub naklonjenosti žanru bolj klavrn; film je enostavno premalo dodelan za svoje dobro.

Ni komentarjev:

Objavite komentar